Otvoritev razstave slik

Avtorica v središče svojega likovnega zanimanja postavlja linije, barve, strukture, teksture, ploskve, pa tudi prostor in kompozicijo kot tako.

V kulturnem programu bo s kitaro nastopil dijak umetniške gimnazije Koper Leonard Medica Gregorič (pod mentorstvom Tanje Brecelj Vatovec).

Vinski pokrovitelj je Vinska klet Franko Markovič.

Vstop prost!

Org.: CKŠP Izola

Teja Tegelj je bila rojena 1981, v Postojni. Študirala je Likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2006 diplomirala pri prof. Bojanu Kovačiču. V času študija se je udeležila mednarodne izmenjave študentov v Nemčiji, raziskovanje za diplomsko delo pa je opravila tudi v Avstraliji. Od leta 2007 deluje kot profesorica na osnovni šoli, trenutno pa končuje znanstveni magistrski študij Likovne pedagogike. Leta 2014 je samostojno razstavljala v Galeriji TIC v Postojni. Sodelovala je na mednarodnih likovnih kolonijah in na skupinskih slikarskih razstavah v Sloveniji, na Hrvaškem in v Nemčiji. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. Živi in ustvarja na Notranjskem.

”Slikarstvo Teje Tegelj, profesorice likovne umetnosti, je prvinsko, saj se avtorica z vsakim ustvarjalnim korakom vrača k likovnemu bistvu, k ničkolikokrat zapisanim likovnim sledem, ki pa lahko vselej znova zaživijo novo, avtorsko samosvoje in prepričljivo življenje.
Njeno slikarstvo je predmetno nedoločljivo, a v specifični abstraktni likovni govorici vendarle najdemo določene asociacije, ki temeljijo na vtisih iz naravnega okolja, na kar namigujejo tudi naslovi posameznih del. In vendar se zdi, da je motiv sekundarnega pomena, da je le možnost, spodbuda za raziskovanje enigmatičnega likovnega sveta, za ustvarjalno soočanje s čistim likovnim jezikom. V središče svojega likovnega zanimanja postavlja linije, barve, strukture, teksture, ploskve, pa tudi prostor in kompozicijo kot tako. Zanimajo jo tudi različni pristopi in načini likovnega vizualiziranja ter izraznost, ki jo posedujejo. Raziskovanja, analiziranja in vselej nova komponiranja primarnih likovnih izrazil ji omogočajo ustvarjati bogat slikovni oder, na katerem večplastno razpenja žive likovne opne, preko katerih v hkratnost dogajanja vstopajo likovni akterji, postavljeni v nove medsebojne odnose in sveže (inter)akcije. V njeni likovni igri pa nenehno vlada reduktivno načelo, saj se avtorica koncentrira na najbolj bistveno. Slikovni organizem je večplasten, a nikoli zasičen. Teja Tegelj v svoji slikarski izkušnji združuje premišljeno voden proces, v katerem nastopajo odločne, eksaktne, metjejsko popolne likovne reakcije, ki jih povezuje z elementi spontanosti in naključij, s sproščenimi, stihijskimi, lahkotnimi, a nekje v podzavesti še vedno premišljeno pozicioniranimi likovnimi akcijami. Slikovno polje pa ji predstavlja tudi stičišče čisto likovnega segmenta z osebnimi miselnimi ovrednotenji motivnih oz. idejnih vzgibov.
Iz prvinskega doživljanja narave se rojeva naslon na barve, ki so zemeljske, vodne, zračne, včasih barve zelenja. Njihove vrednosti asociirajo tudi na žarenje, na nekakšno plamtenje ognja. In tako se v simbolni krog povežejo barve, ki tvorijo in simbolizirajo vsa štiri elementarna znamenja.
Črna se koncentrira predvsem v linije, v grafizme. Posebno mesto pa ima bela. To je tista barva, ki je v zgodovini umetnosti povzročala veliko razprav, ki je bila in za marsikoga še vedno ostaja »sporna«, barva, okrog katere so se kresala različna mnenja, vrednost, ki je v samostojni vlogi med nekaterimi avtorji povsem nepogrešljiva ali pa obratno, nikoli prisotna. V slikarstvu Teje Tegelj je to barva umirjanja, lazurnega prekrivanja, je vrednost, ki vnaša skrivnostni moment in je barva, s katero ustvarja odtise in udejanja vzorce estetske popolnosti ter dosega prefinjene teksturne vrednosti. Uporabljena v širokih potezah odraža slikarkin ekspresivni moment. Osebno in s tem ekspresivno razsežnost pa potrjuje tudi risba, s čimer je dokazano, da slike niso le avtonomne entitete, temveč intimne likovne konstrukcije. Risba je neposreden, subjektiven impulz, nepogrešljiva sled njenega jaza, ki se manifestira v skromno odmerjenem barvnem svetu. Je tekoča, eksaktna, odločna in suverena linija, ki brez zadržkov in cenzure riše oblikovno čiste forme. So pa na slikovnih ravninah tudi sledi rastrov (slika z naslovom Sledi), včasih stkane v vzorce, v nekakšne »novodobne arabeske«, ki jih avtorica vzpostavi z odtisi in tako na svojevrsten način dopolni substanco slikovnega tkiva. S tem ne uresničuje le likovno-estetske popolnosti, ampak se z njimi približuje vzorcem in strukturam, ki jih najdemo v naravi.
Z belo piše tudi »vzorec« letrizmov, črkovnih znamenj, ki imajo lastno likovno vrednost in tako kot (ob)likovni element vstopajo v dogajanje, na sliki »Tisoč metrov pod morjem« pa se sestavljajo v berljivo besedilo. Besede postanejo podoba in vsebina hkrati. So nosilke podobotvorja neke nove dobe, hkrati pa v njih odmeva tudi zgodovina.
Slikarstvo Teje Tegelj je subtilna sinteza likovnih raziskovanj in razkritje najbolj intimnih ter prvinskih občutkov. Gledalca prevzame s svojo kompleksnostjo in ga razveseljuje z razpiranjem številnih izraznih možnosti, s heterogenimi načini in pristopi, s katerimi avtorica širi prostor osebne umetniške poetike ter s sproščenimi dialogi med likovnimi izrazili vanjo vnaša svežino. Z raznolikostjo, kot tudi z delno zastrtostjo tematskih izhodišč, pa v njih ohranja tudi delček osebne enigme. Njen svet je stičišče zunanjega in notranjega. Je nenehno srečevanje likovno raznolikega, povezanega v uravnotežene likovne celote, v katerih posamezni segmenti ohranjajo svojo avtonomijo, a šele, ko nastopijo skupaj, se začenja njihovo (po)polno likovno življenje. Da, polnomočno jih osmisli le stičnost. Ko pa se slikarska predstava združi še z gledalčevim vizualnim spremljanjem, nastane magična stičnost, v katero so povezani slikarka, njeno likovno delo in gledalec. In umetnina doseže svoj cilj…”   Anamarija Stibilj Šajn