Priredba in zamisel:Igor Pison  Glasba:Ilija Ota  Inšpicient in rekviziter:Marko Škabar  Foto:Luca Quai  Igrajo:Nikla Petruška Panizon, Tadej Pišek, Andrej Rismondo,  Nejc Kravos

Beneški komediograf Carlo Goldoni je na najžlahtnejši način našel pot do komedijske govorice, ki s humorjem spregovori o zelo realnih situacijah in odnosih, o gledališču sveta. Zato so njegove komedije vir pristne zabave, ki ne prikriva globljega podteksta. Komedija »Sluga dveh gospodarjev« ima v njegovem opusu posebno mesto kot prelomnica, ki zapira vrata staromodnemu in izumetničenemu gledališču z maskami in odpira pot do Goldonijevega opisa realnega življenja.
To besedilo bo osnova letošnje, najnovejše uprizoritve Slovenskega stalnega gledališča izven abonmaja. Predstava, ki je nastala za okoliške odre, nosi režijski podpis Igorja Pisona. Igralska zasedba pa je pretežno tržaška: v kostume in lasulje različnih likov spretno zlezejo namreč Nikla Petruška Panizon, Tadej Pišek, Andrej Rismondo in Nejc Kravos. Izvirne songe je podpisal Ilija Ota.
Sluga dveh gospodarjev je ikonsko besedilo Carla Goldonija, v katerem so režiserji vedno našli neskončni vir navdiha za zabavne, originalne in zelo dinamične uprizoritve, saj je glavna komična poanta zgodbe dvojna služba protagonista Truffaldina, ki si želi dvojnega zaslužka, a kmalu ugotovi, da bo za to potreboval vso svojo iznajdljivost, saj imata gospodarja nepričakovane skupne zaplete. Okoli komične osi se vrti ljubezenska zgodba, ki pa je najprej kupčija patriarhalne družbe, čeprav v zelo komični omaki.
Posodobljena priredba komedije iz leta 1745 zveni sodobno in lokalno, a na trdnih baročnih osnovah, ki bodo prepoznavne v strukturi in v stilu igranja v duhu Commedie dell’arte. Besedilo, ki ga je predelal sam režiser, črpa iz pogovornega jezika in pop kulture v ognjemetu komičnih situacij, v katere so vpleteni številni liki.
O želji, da bi Slovensko stalno gledališče s to predstavo ponudilo klasično besedilo in hkrati izjemno zabavno in sproščeno doživetje, je režiser Igor Pison povedal: »Želel sem si predstavo, ki bi v duhu potujočih komedijantskih skupin obiskala čim več društev in trgov. Pomembno je, da ima gledališče stik s svojim teritorijem in da prinaša visoko kakovost gledališke umetnosti tudi v komedijah. Čeprav zaznamuje komedijo dell’arte uporaba mask, smo se v posodobitvi odločili, da bodo maske že sami dialekti (nekateri obstoječi, drugi izmišljeni), lasulje in značilne poze. Večino likov bo prikazala skupina štirih igralcev, ki bodo prehajali v različne vloge, da bi predočili vsem, ki ljubijo gledališče, da je pripovedovanje komične zgodbe zabava tudi za ustvarjalce.«