Rok Slana je bil rojen 1.4.1983 v Kranju. Privlačnost slikarskega poklica je začutil že zelo zgodaj, zato se je po končani osnovni šoli odločil za vpis na Likovno gimnazijo na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, kjer se je učil risanja pri profesorju Igorju Kregarju, akademskem slikarju. Maturo je uspešno zaključil leta 2002, 2003 pa se je vpisal na Akademijo lepih umetnosti v Benetkah, kjer je študiral slikarstvo pod mentorstvom profesorja Carla Di Raca. Diplomiral je leta 2008 na temo simbolizma. Po končanem študiju se je vrnil v Ljubljano, kjer je s svojim slikarskim delom nadaljeval. Do danes je pripravil že večje število samostojnih in skupinskih razstav, sodeloval je na likovnih kolonijah doma in v tujini, od leta 2004 pa do 2014 je kot učitelj risanja odraslih in otrok sodeloval tudi na poletnih slikarskih šolah Chiaro Scuro v Žalcu pod vodstvom akademskega slikarja Rudolfa Španzla. Letošnje poletje mu je z delom Povodni Mož (A Toast) uspel preboj na priznano razstavo Summer Exhibition Kraljeve akademije za umetnost v Londonu. Danes živi in ustvarja v Ljubljani, kjer vodi tudi svoj risarski tečaj. Je poročen in oče dveh otrok.

SKUPINSKE RAZSTAVE:

• Summer Exhibition, Royal Academy of Arts, London (Velika Britanija 2015)
• Oxford International Art Fair (Oxford, Velika Britanija 2015)
• Razstava France in Rok Slana, Festival Stična (Stična 2014)
• Razstava Oče in sin, Zdravstveni center IATROS (Ljubljana 2014)
• Slikarska razstava v tandemu s Francetom Slano na prireditvi Cvetlične pravljice (Brdo pri Kranju 2013)
• Razstava Likovne kolonije Likovna prijateljevanja (Slovenske Konjice 2012)
• Slikarska razstava v galeriji MIK Celje, (Ljubljana 2011)
• Razstava Likovne kolonije Arboretum 2011 (Kamnik 2011)
• Razstava likovne kolonije Likovna prijateljevanja (Slovenske Konjice 2010)
• Slikarska kolonija Arboretum 2010 (Kamnik 2010)
• Skupinska razstava na gradu Sevnica (Sevnica 2010)
• Razstava mednarodne likovne kolonije Osor 2009 (Osor, Hrvaška 2009)
• Razstava Likovne kolonije Arboretum 2009 (Volčji potok 2009)
• Razstava Likovne kolonije Čatež (Čatež 2009)
• Razstava Likovne kolonije ribica (Tolmin 2009)
• Skupinska razstava s Francetom Slano na Inštitutu Jožef Stefan (Ljubljana 2009)
• Razstava Likovne kolonije Sinji vrh (Penzion Sinji vrh, Sinji vrh, 2009)
• Razstava Likovne kolonije Artita 2009 (Piran 2009)
• Razstava likovne kolonije Sinji vrh, Penzion Sinji vrh (Sinji vrh, 2008
• Razstava Likovna kolonije Arboretum ,Galerija Golf Arboretum (Volčji Potok, 2008
• Razstava mednarodne likovne kolonije Osor 2008 (Osor, Hrvaška 2008)
• Slana, oče in sin (Prostori banke Sparkasse,Ljubljana 2008)
• Razstava slikarske kolonije Zlata Ribica, Knjižnica Cirila Kosmača (Tolmin 2008)
• Slana, oče in sin (Galerija Severia, Koper 2008)

SAMOSTOJNE RAZSTAVE:

• Samostojna slikarska razstava v galeriji Dom na Vidmu (Ilirska Bistrica 2015)
• Samostojna slikarska razstava v galeriji RKC Hrastnik (2015)
• Samostojna slikarska razstava v Galeriji Mestne občine Kranj (Kranj 2015)
• Samostojna slikarska razstava KUD Krka (Ljubljana 2014)
• Samostojna slikarske razstava v Savinovi hiši – ZKŠT (Žalec 2011)
• Samostojna slikarska razstava v galeriji Glince (Ljubljana 2010)
• Samostojna slikarska rastava v KUD Krka (Novo Mesto 2010)
• Samostojna slikarska razstava v galeriji Celjanke, Celjski sejem ( 2010)
• Samostojna slikarska razstava na Ministrstvu za Obrambo Republike Slovenije (2009)

Avtor o ciklu TRENUTKI VEČNOSTI

Točka, ko je treba spregovoriti o svojem delu je za slikarja vedno izziv. Slikar se kot oseba namreč privadi življenja v samoti. Ure, mesece in leta preživi v družbi platen, brez pozornosti ostalih ljudi, v dialogu s svojimi slikami. Poklican je, da razmišlja in dela oziroma govori na poseben način, tak, ki ne rodi besede temveč podobo, ki rodi sliko.

Podobe, ki jih slikar z vztrajnim delom izlušči na platnu, pa so kot darila. Ne le za tiste, ki znajo ceniti umetnost slikanja, ampak tudi zanj. Ve namreč, da so podobe, ki se rojevajo pred njim, delo nečesa večjega, so vidni delci nečesa prikritega. Avtor teh podob v resnici ni slikar, pač pa nekdo ali nekaj kar prihaja iz globine slikarjevega bitja. Bitja, ki je del neskončne celote.

Naloga slikarja je, da vse svoje moči usmeri v kaljenje svojega znanja. Ne le tehničnega, ki mu omogoča izražanje, temveč tudi duševnega. Da se nauči zaupati vase in v svet okoli sebe. Da se nauči dobrega in lepega mišljenja, da se prepusti sili, ki ga nosi ali vleče skozi življenje. Če se slikar ne nauči ponotranjiti lepega, potem lepega ne more posredovati. In kaj drugega je sploh vredno posredovati, če ne prav lepega ? Nečesa, kar naše življenje bogati in ga plemeniti, kar ga osmišlja. In če se ne prepusti viharnemu toku življenja, ki mu postavlja izzive, skozi katere se kali kot posameznik, skozi katere raste kot človek, od kje naj slikar črpa svojo ustvarjalno moč?

Moje slike so podobe življenja. So pripoved o dognanju. Da smo vsi del velike zgodbe, ene same velike in neskončne spremembe. Sprememba je namreč tisti najširši skupni imenovalec vsega. Nič ni izvzeto iz spremembe; oceani, zvezde,vesolja.…celo čas in prostor. Vse se spreminja in nič ni zares mrtvo. Tako imenovana mrtva narava vsak trenutek prehaja iz ene oblike v drugo mimo vseh poznanih meja in ločitev. Temu bi lahko rekli elementarno življenje ali kot ga sam imenujem:»Življenje v senci«. To je skrita sila, ki naseljuje celotno stvarstvo, ki daje pogon vsemu da raste, se razvija, propada in ponovno rodi. Pa najsi gre za zvezdo, kamen ali travno bilko.

Slikarski cikel »Trenutki Večnosti« je poklon temu vseobsegajočemu življenju okoli nas, Življenju ki nikdar in nikoli ne spi.

Rok Slana

KRITIKA

Samotni slikarski svet Roka Slane

Slike Roka Slane upodabljajo svet samote, tišine in brezčasja, v katerem je pustil človek svojo neminljivo sled. Umetnik je v njih zatopljen v popolno odmaknjenost, naseljeno le s skrivnostmi, kakršne je nakazal že v zgodnjih nadrealistično obarvanih slikah, v katerih je človeško obličje umeščeno med kamnite artefakte s slikarskimi znamenji tehnološke sodobnosti; sicer pa je slikarjev pogled usmerjen v svetišča ali piramide, ki ponekod spominjajo tudi na opuščeno arhitekturo prihodnosti. Vendar avtor pri tem ne izhaja toliko iz znanstvenofantastičnih predstav o uničevanju in prerajanju civilizacij, ampak se bolj predaja svojim prividom ob spominu na slikarstvo 19. stoletja, zasanjanega v preteklost, ki ga v njegovih očeh simptomatično pooseblja Arnold Böcklin. Skozi razmerje do takega slikarstva, zazrtega v svet nekdanje veličine, svetih gajev in odmaknjenosti, hrepeneče po svetosti, je Rok Slana, ne da bi ga posnemal, prostodušno izpostavil svoje lastno osebno razmerje do sveta in gledanje na življenje in človeštvo.

V njegovih slikah sicer ni antične mitologije in tudi njegova arhitektura je v bistvu fantastična, a v njej vseskozi živi pridih hrepenenja po veličini in svetosti nekdanjih in morda prihodnjih časov, ki ga izžareva tudi slikarjeva neobljudena narava. Namesto grških templjev obvladujejo Slanova prizorišča v višave segajoči razjedeni fantastični stolpi ali fragmenti skrivnostnih arhitektur, lokov in mostov, prepredenih z razpokami, ki – vrisane v okrušeno spomeniško trdnost – označujejo zob časa, zagrizen v brezčasnost, v kateri se nič ne dogaja, a vse še vedno traja. Taka Slanova prizorišča so prostranstva izginulega skrivnostnega sveta, ki je videti idealen vsaj v svojem ustvarjalno oživelem posmrtnem stanju.

Njegovi ostrorobi stolpi še vedno rastejo v višino in so hkrati le še spomini na nekdanje puščavnike ali neznane mogočnike, tako kot svetilnik s krilatim trobentačem na vrhu. Slanove skalnate arhitekture se dvigajo ali raztegujejo v mitične razsežnosti, hkrati pa se docela jasno zarisujejo v svetlobi barv in obrisov kot realna prizorišča, ki se zde kot na novo odkrit spomin na neznano realnost ali civilizacijo, v kateri navzočnost redkih figur nakazuje minljivost, človeško izgubljenost in otroško majhnost.

Tak Slanov poduhovljeni svet je prirasel iz slikarjeve osebne domišljije, ne kot posnetek motivov starega slikarstva. V njegovem morju in nostalgičnih krajinah morda odzvanjajo spomini na šolanje v Benetkah, vsaj tu pa tam pa lahko zaslutimo tudi umetnikov stik z ustvarjalnim očetom, slikarjem in zbirateljem starin Francetom Slano, tako kot v podobi samotnega čolna na obali; a tudi tu gre za razumevajoč dialog dveh različnih osebnosti, in ne za slepo nadaljevanje očetovega izročila. Prav mogoče pa je doživljanje mlajšega ustvarjalca usmerila družinska zagledanost v morske planjave, v svet izsanjanih prizorišč in gotovo tudi že sámo zaupanje, da ne rečem zaverovanost v slikanje kot docela neposreden in hkrati kontemplativen način ustvarjalnega izraza, temelječ na duhovni zbranosti in osebnem temperamentu.

Umetnik svet očitno doživlja v luči skrivnosti, ki jasno govori o neznan(sk)osti življenja kot pričevanja o človeškem bogoiskateljstvu ter oživlja spomin na iskanja prednikov. Življenje v takem svetu dojema kot reševanje uganke, ki jo popotniku zastavljajo skrivnostne arhitekturne sfinge. V takem zrenju se slikar srečuje z romantiki in poetičnimi slikarskimi arheologi, ki obujajo sanje in hrepenijo po nekdanjih globinah in višinah, in zato postavlja v neobljudenih pokrajinah v nebo segajoče simbolične lestve; njegov pogled pa se dviga tudi v neskončna prostranstva zvezd, trepetaje razpršenih v temini kozmične noči. Nadih slovesne samote nosijo celo slikarjevi najbolj vsakdanji krajinski motivi, sama drevesa pa se mu razraščajo tudi po arhitekturah in se naseljujejo celo na mitični Noetovi barki.

Vsa taka bolj ali manj mitična realnost je naslikana v osnovi realistično, širokopotezno in hkrati ostro, v jasni konkretnosti in sinje zračni, ponekod malone prosojni svetlobi, kot bi šlo za resnično ugledane realne prizore, četudi krhko obstoječe le pred umetnikovimi očmi, ki strmijo v na novo videno neznano preteklost kot v kuliso docela pozabljene odrske predstave, v kateri je nekoč plalo neznano življenje. Posebno slikarsko veselje pa ustvarjalcu prinaša slikanje morskih valov kot preplet neskončnih vzorcev mavrično spreminjajoče se in ritmične valujoče barvne preproge, ki s svojo lepoto poživlja slikarjevo elegično monotonskost.

Slanov fantastični svet je s slikarskim pogledom samotnega pričevalca na novo uzrt, a ne tudi na novo obljuden. Njegov ustvarjalec ostaja zamaknjen v trajnost, ki se mu kaže skozi pričevanje o ranjeni minljivosti, kot jo simbolizira okrušena, a tudi v fragmentih celovita večnostna arhitektura, monumentalna tudi v ruševinah. Današnja vsakdanja realnost ustvarjalcu Slanove vrste ne zadošča, rešitev zanj pa ni v ustvarjalni konfesiji, ampak v iskanju izsanjanega sveta, v katerem lahko slikar ugleda svojo lastno notranjost, saj želi biti v skladu s seboj, in ne s časom, kot ga doživljajo in se mu prilagajajo številni drugi ustvarjalci.

Na poti takega iskanja, ki je tudi samoumevno iskanje slikarske opredelitve, si je Rok Slana izbral zavetje, v katerem živi sled nekdanje veličine, čeravno spremenjene v slikarski mavzolej, v katerem skuša uprizarjati lastno živost. V takem doživljanju resničnosti, četudi gre za preteklost, pa očitno vidi večno aktualnost in zato lahko v njej sluti tudi svojo prihodnost.

O tem govorijo vsa umetnikova prizorišča, pa naj gre za zgodnje krajine ali za samotne planjave, posute s piramidami, menhirji, ruševinami ali kamnitimi križi. Taki prihodnosti sledi umetnik od vsega začetka, odkar strmi v preteklost, ker si prizadeva za brezčasnost, ki mu jo utelešajo mitična arhitektura, nebo in morje. Njegov zaledenelo hladni svet kamnitih skladov in ruševin je s svojimi opuščenimi akvadukti in stolpi skrivnosten otok, ki ga povezuje oceansko vodovje z nevidnimi obalami, s katerih lahko slikar najjasneje uzre svojo lastno svetlobo kot živo neskončnost, po kateri mu hrepenijo oko, duša in srce.

doktor umetnostnozgodovinskih znanosti Milček Komelj