Štirje fotografi, ki že dolga leta delijo strast do fotografije, so se zbližali po naključju. Strast jih je vodila skozi raziskovanje različnih tehnik do izbora nekaterih izmed njih ter samostojnega in skupinskega razstavljanja po celi Italiji. Pokrajine, ki jih avtorji postavljajo na ogled, so raznovrstne in nas prevzamejo: naj si gre za podobe narave ali ljudi.

Te pokrajine v fotografijah Luigine ne morejo biti zajete drugače kot v barvah: da voda, meso, kamen, ki jih vidimo skozi steklo, in pogledi, ki se srečajo – z majhnim psom ali človeškim bitjem, uokvirjena fotografija … lahko zadenejo z vso svojo intenzivnostjo.

Včasih gre za podobe, ki posredujejo skoraj sintetično združitev videnega (z očmi) in percepcije (s srcem), kot v slikah Luciana in Diega: med obrazi, igro senc, novimi perspektivami … ta ”izdelek temnice” pooseblja notranjost posameznika, ki najde svojo povezavo zunaj, kjer črno in belo le povzemata vsebino in opazovalcu omogočata osebne vtise z njemu lastnimi barvami.

In tu je še kontrast med urbanim in podeželskim, ki ga prikazuje Roberto in kjer na vsakem posnetku prevladuje ena barva: bela, rdeča, zelena, modra, ki usmerja pozornost na enega od številnih različnih vidikov človeške kulture, ki izraža energijo in domišljijo skozi delo, pa naj si bo opravljano z muko v osami ali kreativno v sodelovanju.

Avstralski domorodski pesnik Les Murray je zapisal, da so besede edina stvar, ki ne more izraziti pomena obstoja, medtem ko drevesa, planeti, reke, in tu dodajamo: obrazi in dela žensk in moških našega časa, obstoj pripovedujejo vsak trenutek vsemu vesolju. V tem je smisel Pokrajin, smisel tehničnih raziskav in raziskav vsebin, ki združuje štiri fotografe: povedati, nakazati, obarvati, povzeti stvarnost okoli njih v hvalnico Življenju, ki ne potrebuje besed.

Liliana Stefani

Roberto Franco (1955, Padova) v jeziku fotografije gradi zgodbe, ki črpajo navdih iz resničnega življenja. Njegovo raziskovanje se giblje v kontekstih, v katerih je predmet (človeška podoba) vedno v dialogu z elementom narave ter s kraji, kjer živi in kjer dela.
Samouk, zaposlen na tehničnem področju, se je prek medija fotografije s krajinsko motiviko začel srečevati z občinstvom v zgodnjih ‘ 80. Sodeloval je pri nekaterih lokalnih razstavah s pretežno črno-belim tiskom. S prihodom digitalne fotografije je izpopolnil svojo umetniško refleksijo in v svoja dela vključil zgodbe ljudi.
Danes Roberto Franco poudarja nekatere poklicne dejavnosti svojega okolja, posebno pozornost posveča kontekstu in ambientu, v katerih so dogajajo, in ljudem, ki so na žalost ostali brez dela.
Serija njegovih fotografij želi vključiti gledalca, v njemu spodbuditi razmišljanje ob vsakem posnetku. Posnetki so nastali v regijah Trentino in Veneto in so namenoma v barvah – tako ustvarijo pripoved o Italiji, ki vztraja in preživi trenutnemu stanju navkljub, o tihem in nevidnem delovanju časa.

Luigino Zotti (1959, Vigonza) fotografija navdušuje od malih nog. Tudi ona je samouk in je članica fotokluba ”Ferma l’immagine” od leta 1990.
V svoji fotografijah izraža občudovanje vsega, ki nas obdaja v vsakdanjem življenju, in išče spoštljiv odnos z ljudmi. Raje ima barve, a ceni tudi črno-bele podobe.
V njenih fotografijah so ujeti trenutki srečanj, čutenja, ki jih želi deliti z ljubitelji fotografije.

Luciano Bertocco (1958, Fiesso d’artico) je večni ljubitelj vizualnih umetnosti, fotografiji pa se je približal v ’80. letih in postala medij za izražanje njegove notranjosti, za komuniciranje, za pozunanjenje občutij in sporočanje razpoloženj.
Kar se na prvi pogled zdi običajno, skozi njegov fotografski objektiv postane izjemno. Ujeti podobo postane tako kreativni akt kot tudi spomin eksistencialne krajine. Pogled navznoter mu odkriva krhkost in potencial, ki se izrazita v vsakdanjosti življenja.
Leta 2001 je Luciano Bagul sodeloval na nacionalnem fotografskem natečaju “Vincenzo Gallucci” v Padovi in zasedel prvo mesto s fotografijo ”Oddaljena mladost”, izdal pa je tudi fotografsko knjigo “Ruah dih Boga”. Redno razstavlja in tudi poučuje.

Diego Dainese (1962, Vigonza) je ustanovni član fotokluba ”Ferma l’immagine” Vigonza. Sodeloval je na številnih kolektivnih razstavah.
Zanj je fotografija kot sredstvo izražanja duše. Raje ima črno-belo fotografijo, saj meni, kot Sebastiao Salgado, da je, delna ilustracija realnosti: kdor gleda črno-belo fotografijo, jo mora zgraditi skozi svoj spomin, ki je vedno v barvah. Gre za zelo močno interakcijo med podobo in gledalcem.