Antonio Per se je s fotografiranjem srečal po naključju in kaj kmalu je pogled skozi objektiv prerasel v veliko ljubezen. Njegova izrazita čuta za sporočanje in izražanje pustita pečat na njegovih fotografijah, njegovo navdušenje in iskrice v očeh, ki jih v tem hitrem svetu opazimo le še v otroških očeh, pa prevzamejo vsakogar, ki mu poda roko.

S fotografijo se ukvarja že skoraj desetletje in z vsakim projektom prikaže, da živi in diha zanj. Ljubitelje fotografije in umetnosti nasploh, je v tem času povabil na nekaj samostojnih razstav. Med drugim je leta 2012 navdušil z razstavo “Inspiracija v naravi” v Mladinskem centru Litija, poleg tega pa je Centru za socialno delo Litija prispeval tudi nekaj fotografij za okrasitev njihovih prostorov.

Trenutno živi in ustvarja v Kopru, kjer se je že predstavil z manjšo razstavo v lokalu “SKICA”.

”Lepota in moč barve, ki premaguje temo in odseva energijo Preobražene svetlobe na poseben, umetniško izviren način, nam posreduje izjemno videnje in občutenje življenja. Fotograf, Antonio Per, je ustvaril razstavo podob, ki se uvrščajo v silno privlačen tok zanimanja za izraznost, skrivnostnost in lepoto telesa, predstavljenega skozi umetniški akt.
Fotografski akt je široko priljubljena umetniška tehnika, vendar je tudi zvrst, v kateri se mora umetnik neizprosno izpostaviti in preizkusiti v pristopu, oblikovanju in posredovanju estetskega učinka, ki presega banalnost. Če poznamo umetniški akt (latinsko: actus – dejanje, gibanje) iz oznake za prirejeno držo modela za likovne upodobitve golega človeškega telesa, lahko že iz razmisleka o razliki med ujetim trenutkom in množico vseh izmuzljivo neulovljivih vidnih dražljajev, opazimo pomen in težo, ki jo ima izbira kot izvršeno dejanje o katerem lahko zavestno govorimo.
Vznemirljiv objekt, ki priteguje pozornost in občudovanje, je vedno velik izziv, saj podobo označi in umesti v razmerje, bodisi intimno ali družbeno. Čutne zaznave pretakanja življenjskih sokov, občutja toplote ali hladu, občutke gibanja in spreminjanja se po navadi nadomešča z običajno prepoznavno dnevno racionalno shemo navad, norm in zahtev, tako da so kot primarna gibala večkrat prezrti in pozabljeni tik pod površino dnevne zavesti. Predstavljene žareče podobe golega telesa, ki se izvija iz teme, pa so kot zaslon, ki ujame neukrotljivi pulz in vibracijo samodejne in uporne vitalnosti.
Posebnost razstavljenih fotografij je v tem, da izpostavijo to subverzivno zmožnost umetniške sublimacije, ki preobrazi skrito silnost doživljanja v izrazno lepoto in presenetljivo jasnost prisotnega, ki ohranja svojo skrivnostnost, saj še vedno učinkuje iz trenutka na splošno neznanega in nepoznanega.”
dipl. um. zgod. Carmen Tisnikar