Vljudno vabljeni na otvoritev razstave KDLU LIK – moderne in keramične sekcije z naslovom Amplituda okusa III v galeriji Alga

v četrtek, 3. 10. 2024 ob 19,00 v Galeriji Alga, na Kristanovem trgu 1 v Izoli .

Uvodu bo sledila tudi glasbena spremljava in nastop.

Ljubico Pirih poznamo po njenih večinoma abstraktnih slikah, tokrat je abstraktna tudi njena slika z motivi solin, na platno je nanašala material, ki se dejansko nahaja v okolici solin in tako soline upodablja reliefno, da izgleda kot bi bile prave soline v poletnem času v suši, s pravimi razpokami. Da bi spodbudili ustvarjalni duh v skupini, smo se odločili za krokije na določeno tematiko in da jih tokrat pokažemo na razstavi. Beseda kroki izhaja iz francoske besede croquis in pomeni skica. V umetnosti je kroki hitra skica po živem modelu. Čas ustvarjanja enega krokija je običajno omejen na nekaj minut, zato da se lahko živi model zamenja. Vendar smo naredili skice v naravi, ljudje pa so naključni, mimoidoči. Formati so manjše velikosti. Tako so krokiji nastali na temo čebel, stolov, konjev, … poimenovali pa smo jih »Učni načrt« kot naš program. Večina krokijev je prav od Ljubice Pirih. Tokrat se je Ljubica Pirih s s vojo sliko z imenom Moje hortenzije vračala v impresionizem, tematika rož, ki je v slikarstvu zelo razširjena, impresionisti pa so navdih črpali iz prizorov vsakdanjega življenja. S tem so zavračali upodabljanje idealne lepote in raje slikali stvari take, kot so v tistem trenutku dejansko bile. Ujela je svež in originalen vtis, kar se je obiskovalcem razstav pogosto zdi nedokončan, a ga v kasnejših časih vzljubijo. Impresionisti so prvi začeli zapuščati ateljeje in odhajali v naravo, saj so tako lahko bolj neposredno opazovali predmete in minljive značilnosti trenutka, še posebno sončne svetlobe, saj so v naravi videli kombinacije barv, ki se nenehno menjavajo pod vplivom menjajoče se svetlobe. To lahko opazimo pri Milenki in Ljubici. Ljubica Pirih je svoje hortenzije, ki se nahajajo na njenem vrtu, naslikala na takšen način in poiskala svojo lastno potezo s čopičem, ki že skoraj spominja na pointilizem. Podnaslovi slik Ljubice Pirih so: Soline, Zmeraj moje hortenzije, Morske vragolije in Odrešenje.

Zorko Dezjot znotraj svojega istega okvirja združi elemente, ki jih običajno ne najdemo skupaj, da bi ustvarili nelogične in presenetljive učinke. Na takšen način je kadriral različne elemente od motivov rož do motivov morja. Ker so kadrirani, se včasih ne vidi, da gre za kader, del celote rož ali morja. Podnaslovi slik Zorka Dezjota so: Veselje v cvetličnem vrtu, Monetov odsevni vrt, Odsev cvetnega vrta, Odsev rož ljubezni, Vrtnica plezalka, Ples sončne skulpture, Akt 1 in 2.

Pri Jožici Kleva ne gre za povsem abstraktno umetnost, ampak je stvarni svet razstavljen na osnovne geometrijske oblike (krogla, stožec in valj). Subjekti so analizirani, razčlenjeni in ponovno sestavljeni v abstraktni obliki – namesto da bi upodabljala predmete iz ene same perspektive, umetnica upodablja subjekt iz več perspektiv, da bi subjekt predstavil v širšem kontekstu. Gre za sorazmerno enolično strukturirano površino – ploskev, iz oglatih drobcev in povečini odprtih polkrogov. Z asociacijami razpoznamo človeško figuro, žival ali druge elemente. Na svojstven način se vrača v kubizem. Slikarka se je odpovedala nespremenljivemu zornemu kotu in hkrati prikazuje trodimenzionalnost telesa tako, da ga je razstavi na dele in jih razgrne po dvodimenzionalni površini. To seveda ni isto, kot da bi razstavili škatlo na ploskve in jih kot maketo razgrnili – gre za svojstveno stvaritev elementov, ki so se osamosvojili, predmet sam je postajal čedalje manj pomemben, barvna lestvica pa se pri Jožici ni omejila le na sive in rjave tone, temveč tudi vso paleto barvnih odtenkov. Podnaslovi slikJožice Kleva so: Čajanka, Bik in konj.

Glendina Čurin se vrača v postmodernizem v temu, da kot kompozicijsko načela uporablja ritem, v rozetah ali kot vodoravne črte. Ritem je pri Glendini Čurin ponazoritev časa, gibanja, ponavljajočega se vzorca v kompoziciji. Včasih je linearen, krožen, stopenjski. Z njim stopnjuje napetost in določa barvne poudarke. Večinoma so tako njene slike abstraktne, njena zadnja slika pa predstavlja morje. Enotnost je pri njej načelo povezovanja vseh delov kompozicije v celoto na podlagi oblik, materialov, funkcionalnosti (namena), načina dela (sloga), idejne zasnove … V kompleksnih sistemih je nujna za njihovo delovanje in praktični učinek. Enotnost je pogoj za dosego skupnega (višjega) cilja. Čeprav jo pogosto povezujemo z analitičnim oziroma načrtnim pristopom k ustvarjanju, jo lahko dosežemo tudi intuitivno, kot navdih. Podnaslovi slik Glendine Čurin so: Mandala, Nekaj starinskega in Lesketanje.

Milenka Arsenov se na svojstven način rada vrača v impresionizem, kar se tiče njenih tihožitij, včasih pa barvni pravokotnik postane njen osnovni gradnik, lahko bi gradnik povezali z glasbeno noto, ki jo je Klee združil z drugimi barvnimi bloki, da bi ustvaril barvno harmonijo, podobno glasbeni kompoziciji. Njena izbira določene barvne palete posnema glasbeni ključ. Včasih uporablja komplementarne pare barv, drugič pa “disonantne” barve, kar spet odraža njeno povezavo z muzikalnostjo. Tako njene slike v majhnem prostoru galerije Alga dajejo občutek, da se prostor poveča in zablesti.

Mentorica: Taja Zven Ivančič