Prostovoljka Staša Benko bo z nami delila svoje izkušnje v Jordaniji.

Staša je na starodavni jordanski zemlji (zaenkrat) preživela pol leta. Sodelovala je v projektu programa Evropske prostovoljne službe z naslovom Medkulturni dialog – Slovenija in Jordanija. Tja jo je poslal slovenski Zavod Voluntariat, sprejela pa jo je jordanska organizacija za človekov razvoj, WE Center. Njena glavna naloga je bila poučevanje angleščine in izvajanje raznih dejavnosti v palestinskih begunskih naseljih ter v sirski sirotišnici (ki to ni). Živela je v Amanu, kjer se je posvetila tudi spoznavanju arabske kulture, kuhinje, jezika, ljudi. Poskušala je razumeti pojem jordanske identitete in močne temelje vere ter tradicije. Občasno je potovala vse do juga dežele, kjer je raziskovala nabatejsko Petro in prostrane vadije, v katerih so reke že zdavnaj usahnile. Z vami bo delila številne razglede in vonj po kardamomu.

Staša Benko je profesorica francoskega in angleškega jezika. Rada potuje in spoznava svet. Tako se je v času študija udeležila številnih mladinskih izmenjav in seminarjev na temo človekovih pravic in socialne vključenosti. Dve leti je preživela v Franciji, kjer je pilila svojo francoščino, medtem ko je ustvarjala programe učnih ekskurzij za tamkajšnje šolarje in pomagala migrantom pri njihovi integraciji. Rada sodeluje pri raznih (mednarodnih) projektih. Veliko prostovolji, trenutno malo manj, ker se posveča svoji prvi pravi izkušnji v poučevanju jezikov. Rada kuha in zeliščari.

”Teče že četrti mesec moje jordanske izkušnje. Precej časa preživim z begunci vseh vrst, medtem ko se na domačih tleh odvija nekaj, kar nekateri opisujejo kot begunsko krizo, spet drugi kot invazijo ali celo islamizacijo Evrope. Ker trenutno prebivam na križišču med Sirijo, Palestino, Izraelom, Irakom in Savdsko Arabijo, je seveda povsem razumljivo, da se name pogosto naslavlja vprašanja o tem, kaj se tu dogaja, kako se čuti vojno, kaj se zgodi s tukajšnjimi begunci. Kljub temu, da sama delam z begunci, in veliko časa preživim z lokalci, pa žal ne morem vedno ponuditi odgovora. O vsem skupaj imam svoje mnenje oziroma si ga počasi ustvarjam. Tudi tukaj, v središču vsega dogajanja, veliko stvari ostaja nerazumljivih, predvsem pa so informacije, ki jih dobivam, subjektivne narave. To je torej poskus prikaza trenutne situacije sirijskih beguncev v Jordaniji. Na kratko.

Kraljevina Jordanija gosti med 800.000 in 1.400.000 sirskih beguncev, kar predstavlja do 20 odstotkov celotne populacije. Številke se od vira do vira razlikujejo, ocenjuje se namreč, da se veliko beguncev ne registrira. Kar 85 odstotkov Sirijcev v Jordaniji živi v različnih gostiteljskih skupnostih in ne v kampih. Te skupnosti so že same po sebi precej ranljive, saj se soočajo z razvojnimi izzivi, ki ogrožajo kakovost izobraževanja, zdravstvenega sistema in infrastrukture. O tej problematiki se piše tudi v lokalnih medijih (The Jordan Times, Aljazeera). Ti seveda spremljajo dogajanje na evropskih tleh, pišejo o primerih dobrih praks, predvsem pa kličejo k zvišanju finančne pomoči s strani mednarodne skupnosti. Trenutno mednarodna pomoč krije 35 odstotkov stroškov, ki v Jordaniji nastanejo za pomoč beguncem. V nekaterih pisanih virih, predvsem v študijah raznih migracijskih centrov in inštitutov, zasledimo, da se v zadnjem obdobju prvotna gostoljubnost do prišlekov iz Sirije sprevrača v precej sovražno naravnan odnos. S prihodom novih beguncev se namreč povečuje potreba po kapacitetah v šolah, zdravstvenih ustanovah, nastanitvenih objektih, hrani, energiji, vodi (te je že tako ali tako premalo). Kljub temu da Sirijci nimajo delovnega dovoljenja, jih Jordanci vidijo kot konkurenčno (ilegalno) delovno silo.

Vsemu napisanemu navkljub pa javne debate o problematiki sirskih beguncev v Jordaniji sama doslej nisem zasledila. Tudi v družbi se, z izjemo sodelavcev soevropejcev, o tem ne pogovarjamo. Zato sem se odločila o tem povprašati ljudi okoli sebe. Prejela sem le malo odgovorov. Pa vendar. Ko jih vprašam o tem, kako sami vidijo odnos Jordancev do sirskih beguncev, mi povedo, da ta varira od dobrega do sovražnega, odvisno od tega, koliko to oslabi njihov ekonomski položaj. (Tudi zato) ker so Sirijci poceni delovna sila, poleg tega pa še številčni, nekateri Jordanci ne morejo najti službe. Sirski delavci so primerljivi z Egipčani, ki prav tako delajo za nizko plačo, s to razliko, da so ti zadnji znani kot manj delavni in bolj neorganizirani. Sirijci pa menda slovijo po svoji pretkanosti in dobrih pogajalskih sposobnostih. Poleg tega novi prišleki dodatno pripomorejo k že splošnemu stanovanjskemu problemu in višanju najemnin. Spet drugih njihova prisotnost ne moti in z veseljem sprejemajo sirske brate. Sploh tisti bogatejši, njihovi morebitni zaposlovalci.

Dobim občutek, da Jordanci bolj malo spremljajo dogajanje v Evropi, kar se trenutne begunske problematike tiče. Zdi se jim tragično, da se morajo ljudje zatekati k takim metodam bežanja, da tvegajo svoja življenja, da so v breme tujim državam. Po mnenju vprašanih resnično gre za krizo, žal so ukrepi potrebni in razumljivi. Sami povedo, da situacije v Evropi sicer ne spremljajo intenzivno, vendar razumejo Evropejce, ki begunce zavračajo. Imajo povsem drugačno kulturo in vero, poleg tega niso znani kot miroljubni, vsaka skupnost bi se ustrašila večjega števila takšnih skupin. Seveda ne gre pozabiti ekonomskih učinkov njihovega prihoda. Po drugi strani pa je seveda narobe, če Evropa takšne osebe zavrne, saj je sama znana po zagovarjanju človekovih pravic in sprejemanja.

Jordanska družba je torej glede sirijskih beguncev precej razdeljena. Četudi je tistih ta nestrpnih v nezavidljivem ekonomskem položaju veliko, te nestrpnosti v zraku in vsakdanjih pogovorih s taksisti, prodajalci, lokalci ni čutiti. Vsak se pač trudi preživeti po svoje.”

Staša Benko