Žan Papič je tiste vrste človek, ki se mora stalno malo držati nazaj, da imamo drugi sploh šanso. Genij, ki ga je mati narava ošibila z lenobo, ker bi drugače bil predober. Nogometaš brez žoge in poet brez peresa. Tako si tudi opisov ne piše sam, ampak mu jih pišemo drugi. Nekateri komiki si jih pišejo v tretji osebi, ker naj bi to izpadlo bolj kul, ampak Žan ima pač ljudi za to.

Že od otroštva je rad nastopal in zato je začel trenirati nogomet. Če to zveni nelogično, je to zato, ker tudi je. Ampak to je Žan – na koncu se vse lepo sestavi. Torej kot mlad nogometaš je že v šolskih letih zelo rad nastopal, vendar samo če ni bilo preveč besedila in so bile vaje med poukom. Začel je torej z nogometom in šolskimi predstavami, nadaljeval s stendapom in improvizacijo ter nato stopil še pred kamere in mikrofone; ves vmesni čas je kuril taborne ognje in tam tudi preizkušal svoj stendap material na nič hudega slutečih sotabornikih. Vstopnine ni bilo.

Večino časa je živel v Sežani, ki je pomemben del njegovega ustvarjanja, saj sta si Kosovelom precej dobra, potem pa se je odpravil iskat sebe najprej v Ljubljano in nato še v Avstralijo. Nekaj je študiral, ampak je nato ugotovil, da mu je bil na študijskem programu Slovenistike pravzaprav všeč samo en predmet, no, del enega predmeta, in da imajo podobno izobraževanje tudi na RTV-ju. Tako se je tam izšolal za govorca in bodi dovolj.

V Ljubljani se je prvič spoznal z improvizacijskim gledališčem, ki mu je bilo pisano na kožo. Po nekaj sezonah spontanih šal v ŠILI in Impro ligi pa si je zaželel združiti in izpiliti jih v stendap nastop. Publika ga je zelo hitro vzljubila zaradi svežine, ki jo je vnesel na sceno, pa tudi zaradi unikatnega kraškega naglasa in lahkotnega pristopa k življenju. Ta lahkotnost ga je naposled odnesla v Avstralijo, kjer se je uril kot slabo plačan delavec nižjega razreda in pisal kolumne. Ko se je vrnil z novo pridobljenim spoštovanjem do strehe nad glavo in sendviča v roki, se je njegova medijska prisotnost še okrepila; začel se je aktivno pojavljati na televiziji in na radiu. Če se je našel, ne vemo. Če ga boste morda iskali vi, so tu predlogi, kje ga trenutno najti:

• v najbližjem gledališču: Shoes v glavo (soavtor in igralec, režija Boris Kobal) in Koronske zdrahe v SSG Trst (igralec, režija Igor Pison);
• na radiu: če boste na italijanski strani, predlagamo Radio Trst A (kolumnist v oddaji Jutranji val in voditelj oddaj Malo za š(t)alo malo za hec z Borisom Devetakom), če boste prečkali mejo, pa Radio Koper (avtor igrane oddaje), kjer lahko spremljate tudi radijsko igro v 9 delih Naj solvenska plaža 2020;
• na internetih: Fejmiči (najbolj poslušan podcast v Sloveniji), Medium kolumne (@zanpapi), Facebook (ne dela ničesar načrtno, ampak imajo statusi večinoma nekoliko umetniške in humorne vrednosti).

Pomagate si lahko s tem linkom

Predvajamo tudi preko FB strani: Občina Izola, Art kino Odeon Izola, Kulturni dom Izola, Studio Parametrik

Vstopnina: ni