V Vojnovićevem romanu Jugoslavija, moja dežela (2012), ki z naslovom parafrazira nekdanji slovenski turistični slogan, a nas s spomini glavnega junaka romana nenehno vrača v čas nekdanje skupne države, spremljamo potovanje Vladana Borojevića po Balkanu in njegovo iskanje očeta Nedeljka, Srba, oficirja nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, danes vojnega zločinca na begu pred oblastmi, ki je malega Vladana in njegovo mamo, Ljubljančanko Dušo, nenapovedano zapustil v začetku devetdesetih in od takrat v otroških očeh obveljal za mrtvega. Tesnobno potovanje, na katerem se mora Vladan soočiti s svojimi življenjskimi travmami, strahovi in ponovno najti svojo identiteto. Spomini iz otroštva se tako prekrivajo s pripovedovalčevo sedanjostjo, soočenje obeh časovnih pasov pa literarne osebe prikazuje v vsej njihovi kompleksnosti. Roman, ki se je slovenskemu filmskemu in televizijskemu režiserju ter scenaristu, pisatelju in kolumnistu Goranu Vojnoviću porodil iz resnične zgodbe oficirskih otrok, s katerimi se je do svojega enajstega leta vsako poletje družil v Pulju, potem pa so nekega dne preprosto »izginili«, je avtor priredil tudi za oder. Krstno pa so ga v režiji Ivice Buljana konec sezone 2014/15 uprizorili na odru ljubljanske Drame. Za uprizoritev v koprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Stiftung sta Vojnovićev roman dramatizirala dramaturg Ivan Velisavljević in Aleksandar Novaković. Režiser uprizoritve je Marko Misirača, ki smo ga v Gledališču Koper spoznali kot režiserja gostujoče predstave Sinovi umirajo prvi na 26. Primorskem poletnem festivalu.

Zasedba

Igralci