Zidove galerije Alga bodo v mesecu marcu krasile fotografije Maje Mavrič. Fotografska razstava z naslovom BERLINSKI MOZAIK bo odprta v četrtek, 5. marca 2026 ob 19. uri.

O AVTORICI:

Moje ime je Maja Mavrič, roj. 1948. Po končani maturi na celjski gimnaziji, sem šla študirat v Ljubljano., kjer sem zaključila študij kemijske tehnologije na FNT. Po selitvi na obalo sem z  družino živela 22 let v Piranu, sedaj sem pa že 30 let izolanka. Že celo življenje me je spremljal fotoaparat, seveda enostavni analogni, s katerim sem ovekovečila družinske utrinke in potovanja.Po upokojitvi pa sem nabavila moderno digitalno kamero in se začela fotografsko izobraževati. Moji mentorji so bili : Matjaž Intihar, Iztok Bončina, Arne Hodalič, Jure Kravanja, v Izoli pa Remigio Grizonič. Sem članica FK Portorož, DPFF (Društvo popotnih fotografov in fotoreporterjev), ter Digitalne Kamere iz Celja. Z vsemi naštetimi sem sodelovala na mogih skupinskih razstavah. Poskusila sem razne fotografske žanre,a vzadnjem časume najbolj privlači street fotografija.

O RAZSTAVI:

Serija razkriva subtilen in grafično močan dialog med človekom in mestom, med posameznikom in Berlinom. Odločitev za črno-belo estetiko ni zgolj formalna izbira, temveč ključen vizualni jezik, s katerim se poudarjajo strukture, ritmi in kontrasti urbanega okolja. Barva bi lahko preusmerila pozornost, medtem ko monokromatska paleta omogoča, da se gledalčevo oko posveti oblikam, svetlobi, senci in odnosom med prostorskim in človeškim. Tako Berlin ne nastopa kot slikovit, čuten vtis, temveč kot zgoščen prostor pomenov, kjer se razkrijejo njegova zgodovinska teža, stroga arhitekturna prisotnost in človeška ranljivost. Mesto, ki je preživelo razpad, razdeljenost in ponovni zagon, v sebi nosi plasti zgodovine, ideologij in arhitekturnih kontrastov, ki jih fotografinja s pretanjenim očesom vizualno in vsebinsko raziskuje. Berlin je mesto robov med vzhodom in zahodom, med monumentalnim in vsakdanjim, med betoniranimi sledmi preteklosti in prosojnimi formami sodobnosti. Ta nasprotja se odražajo v seriji, kjer se človeška figura vedno znova pojavlja kot nevsiljiv, a ključen akter, kot sprehajalec med zidovi, mislec med sencami, popotnik skozi linearne mreže stekla, železa in betona.

Fotografije ne beležijo Berlina kot turističnega motiva, temveč kot kraj spomina, gibanja in ritma. Berlin v tej seriji ni kraj spektakla, ampak prostor življenja. Serija pripoveduje tihi utrip mesta, ki ga čutiš kot preplet geometričnih prostorov, senc, tekstur in mehke telesnosti figure, ki se raziskujoče dotika strogega roba arhitekture. S tem se ne izrisuje le likovna dovršenost, temveč tudi razumevanje, da je Berlin mesto, ki kljub stalni preobrazbi vedno znova v sebi nosi svoje rane, in ravno zato ostaja prostor svobode, ustvarjalnosti in iskanja identitete. V tem kontekstu postane vsak posnetek tiha refleksija odnosa med prostorom in osebno zgodbo, med urbanim redom in človeško željo po pomenu.

Serija neguje dober občutek za kompozicijo, ritme in odnose med človekom in arhitekturnim prostorom. Uporaba črno-bele estetike poudarja grafičnost urbanih vzorcev, geometrijskih linij ter kontrastov med svetlobo in senco. Fotografije pogosto temeljijo na močni arhitekturni prisotnosti, ki pa ni nikoli sama sebi namen. Vedno je nekje človeška figura, ki vzpostavi razmerje med mehkim, organskim in statičnim, monumentalnim. Precej posnetkov odlično izkorišča vodilne linije, vzorce in refleksije, s čimer se ustvarja ritem, ki gledalca vodi skozi kader. Človek, pogosto majhen a pomenljivo umeščen, ni naključni mimoidoči, temveč vizualni in pomenski sidriščni element.

Zanimivo je, da mnoge figure v seriji niso le pasivno prisotne, temveč telesno reagirajo s prostorom, kar ustvarja dinamiko in subtilno napetost. V tem smislu ciklus včasih deluje skoraj kot sodobna urbana koreografija, kjer arhitektura ni zgolj ozadje, temveč partner v dialogu. Čeprav lokacije variirajo od brutalističnih form in železniških postaj do sodobne steklene arhitekture in spominskih prostorov, ostaja rdeča nit zelo jasna. Gre za raziskovanje mesta skozi vzajemno oblikovanje prostora in posameznika. Vsaka podoba prispeva k občutju mestne krajine, ki ni zgolj prostorska, temveč tudi emocionalna.

Fotografije so rezultat natančnega opazovanja, kakršnega potrebuje fotograf za zajem odločilnih trenutkov v poulični fotografiji. Trenutki niso prepolni akcije, temveč ujeti na robu dogajanja, kar daje vtis pozorne, skoraj kontemplativne prisotnosti fotografinje v prostoru. Čas je raztegnjen, figure so pogosto v enotnem odnosu s kompozicijo, nič ni prepuščeno naključju. Gre za premišljeno, vizualno konsistentno serijo, ki presega dokumentarno raven urbane fotografije in vstopa na polje vizualne poezije. Avtorica raziskuje arhitekturo kot oder, človeško figuro kot element gibanja in prisotnosti, črno-belo estetiko pa kot jezik za prečiščeno, brezčasno pripoved. Serija zmore hkrati nagovoriti oko in misel.

Berlin – v spirali življenja

Avtorica: Nives Krečič

Ne sanjam, živim v enaindvajsetem stoletju in koledar kaže, da smo že zakorakali v jesen, ki je razkošno z barvno paleto. Že nekaj časa sem pisala svoj planer “Berlin – skrita dvorišča, stele in odkrite številke”, v katero sem vključila preteklost (predpisi, ki so obravnavali trajno izseljevanje)  in sedanjost (potovalni predpisi, ki obravnavajo trajno naseljevanje).

Smo še v Kopru in zadnja prihitim k mizi, kjer za njo sedijo Maja Mavrič, Tanja Likeb, Primož Trček, vsi trije fotografi in Tina Saražin, izdajateljica tipanke Slonček Bonbonček. Skupaj smo  tičali glave in po spletu  iskali letalske karte, vozni red za metro, taksiste, nastanitve, muzeje, vstopnice za kupolo, itd.. Zgledali smo kot pravi raziskovalci, ki se bodo podali iz letališča Trst v Berlin, nekoč razdeljenem mestu, ki je danes odprta in večmilijonska prestolnica z veliko zgodovine, kulture, arhitekture, umetnosti, ulične umetnosti, dediščinske strukture, futurizma in migracijami, in slednji spreminjajo to nemško mesto s svojo kulturo, izvirajoče iz afriškega, arabskega in azijskega sveta. Spreminjajo tudi kulinariko, modna oblačila in način življenja. Multikulturno mesto vsakega prevzame, v njem nisi ravnodušen, meni je zamajalo čustva. Zgodil se je polet iz Trsta- Ronchi -Berlin in čas, ki smo namenili potepu po velemestu  je bil od 27.10. do 1.11.2024.

Jesen in večje število odpadlega listja z dreves v parku, ki se nahaja blizu hotela Eaysy v Berlinu me asocira na števila… 65000 Jugoslavija, 295.000 Romunija, 65.000 Avstrija, 270.000 Madžarska, 165.000 Nemčija, 270.0000 Čehoslovaška, 7.0000 Italija, 1.000.000 Sovjetska zveza… itd…. .Spreleti me mraz. Jewish Museum Berlin (Jüdisches Museum Berlin) je stvaritev znamenitega svetovno znanega arhitekt Daniela Libeskinda in je eden največjih judovskih muzejev v Evropi. V muzeju si lahko ogledamo dve tisočletji staro nemško judovsko zgodovino. V tišini s foto kamero v rokah se sprehajam  po muzeju in se oziram vse naokrog. Obrazi in telesa, imena in priimki, belo platno in črne črke, in kot bi hotelo za zavese uiti število 3 milijone. Prav sem prebrala,  judovskih žrtev holokavsta je bilo 3 milijone (ta podatek je bil pridobljen iz izraelskega muzeja Yad Vashem, Izrael).  Listje počasi strohni, spomin na grozodejstva ne.

Zgodovina nas ni ničesar naučila! Smo listi in smo število.

 *https://siol.net/novice/svet/porocilo 8.11. 2024” poroča : Izrael se očitno požvižga na mednarodno humanitarno pravo, saj so približno 80 odstotkov vseh potrjenih smrtnih žrtev zahtevali izraelski napadi na civilne objekte. V Gazi je med smrtnimi žrtvami skoraj 70 odstotkov žensk in otrok. Najmlajša preverjena smrtna žrtev vojne je po podatkih urada en dan star dojenček, najstarejša pa 97-letna ženska.” Med mladoletnimi žrtvami je sicer največ otrok, starih med deset in 14 let, sledijo jim mlajši od štirih let.” “spletno poročilo, november 2024” V Gazi je pustilo grozljive posledice: – ubitih je bilo več kot 14.100 otrok; – 8.000 otrok trpi za hudo podhranjenostjo; -vsaka peta družina preživi cel dan brez hrane; – 45.000 prvošolcev ni začelo novega šolskega leta.«

Znova se mraz sprehodi po mojem telesu. Naši nasledniki bodo čez 50 let brali o žrtvah holokavsta, sprememba bo v številu žrtev, narodu in mestu, ki bo gradila spomenik umorjenim. Spomenik umorjenim Judom Evrope znan tudi kot spomenik holokavstu sta zasnovala arhitekta Peter Eisenman in Buro Happold. Obsega površino 19.000 m2 in ga sestavlja 2711 stel (betonske plošče), razporejene v mrežastem vzorcu na nagnjenem polju. Stele so dolge 2,38 m, široke 0,95 m in se razlikujejo po višini od 0,2 m do 4,7 m. Nameščene so v vrstah, od katerih 54 stel poteka v smeri S-J, 87 stel pa v smeri V-Z pod pravim kotom, vendar so postavljene rahlo poševno.  Vzorci – najbolj pogoste so pike ali krog (ulica, fasade, tla v prvoslavni cerkvi….), so  pritegnile mojo  pozornost. Pogled na mrežaste vzorce na nagnjenem polju, nad katerimi se dvigajo stele, pa je prej nelagodje kot udobje, poleg tega da spomenik holokavstu miselno popelje v svet, kjer so znova grozodejstva.

In kaj je tisto, kar navduši in prevzame popotnika? Tiste druge črke in številke… U1, U2….do U9 (linije U-Bahna) obarvane z rumeno, rdečo, zeleno, modro in vse skupaj ima posebno osupljivo arhitekturo in nenavadne oblikovalske značilnosti. Vroč zrak, ropot se sliši in kot bi v tistem podzemlju proti nam drvel rumen zmaj, ki obsega 170 postaj in vsi tisti potniki, ki vstopajo, izstopajo, eni s psom na vrvici, drugi s knjigo ali telefonom v roki.  Že na letališču kupimo vstopnice in na prvi postaji se vedemo, kot bi mi berlinsko podzemno železnico obvladali. Naš cilj je bil postaja Alexander platz, ki je ena bolj opaznih postaj in je pomembna izmenjava med tremi linijami (U2, U5 in U8), saj smo v bližini imeli rezervirano hotelsko nastanitev.  Zataknilo se je, Tina in Primož pridobivata informacije – varnostniki, policaji, mimoidoči – eni nas pošiljajo levo, drugi desno, eni na začetek, drugi na konec stopnišča, puščica levo, puščica desno in naposled prispemo do pravega U. Tam ugotovimo, da je enourna čakalna doba do naslednjega rumenega zmaja (metro). Taksi je bila najboljša rešitev in pričakal nas je topel sprejem v hotelski sobi, v kateri je bilo le toliko prostora, da sem se ulegla in vstala z vmesnimi udarci v noge. 

V ranem jutru so mestne luči medlo sijale, ulice in drevesa so bila ovita v rahlo meglico in ponujale bežen pogled na TV stolp (Fernsehturm je četrta najvišja prosto stoječa zgradba v Evropi in meri v višino 368 m) viden z vseh smeri Aleksander platza. Berlin je eno večjih mest v Evropi, ki je bilo med letoma 1949 in 1990, razdeljeno na vzhodni in zahodni Berlin, zdaj pa je to živahno in odprto mesto z ikoničnimi znamenitostmi. Enotni smo si bili, da gremo na metro in izstopimo na lokaciji, kjer se nahaja  stavba Reichstag s sedežem Bundestaga,  to je nemški parlament – trajnostna zgradba v srcu Evrope.  Stavba Reichastang  je bila zgrajena v slogu italijanske renesanse z modernim slogom – stekleno kupolo.  Kupola je tista, ki si jo množice prihajajo ogledovati, in je še posebej zanimiva za fotografe. Kako veličastno je bilo tu dvigniti glavo k nebu in za tem pogledati v notranjost kupole, ki je del berlinskega parlamenta. Vzpon po notranjem stopnišču ni bil dovoljen, ker kupolo prenavljajo. Za vse je potrebna sreča, namreč brez predhodne spletne rezervacije ne moreš do kupole. Termini so bili zasedeni, poskusili smo srečo v Berlinu pod kupolo in ogled nam je uspel. Nekoliko manj uspešni smo bili  pri Vladnem  okrožju. To je spomenik preteklosti, in tistega dne je bil varovan z vseh strani, zato je bila veliko boljša izbira peš hoja mimo jesensko obarvanega drevoreda do železniške postaje.

Simbol enosti Berlina, zgrajen med leti 1788 in 1792 je Brandenburger Tor (Brandenburška vrata). Na vseh razglednicah po vsej Evropi je ta največja znamenitost Nemčije, ki stoji na vzhodnem delu bivšega razdeljenega Berlina. Brandenburška vrata niso le simbol spreminjajoče se zgodovine Evrope in Nemčije, temveč predstavljajo tudi Evropsko enotnost in mir (trenutno dogajanje v svetu in Evropi pa mi je le dalo misliti, ali smo še temu priča). Jutranji potepi po uličicah, tistih skritih dvoriščih, kjer se na vsakem vogalu odraža kultura, prihajajoča iz drugih dežel, namreč priseljenci vnašajo v ta prostor svoje slikarske umetnine, so mikale moje radovedne oči. Za nas potepine je bilo razkošje se sprehoditi med temi brandemburškimi stebri, si privoščiti počasno srkanje kave ali popiti nekaj požirkov pomarančnega soka. Večerni podvig z jegerjem je bil neuspešen, saj sem od tistih 0,5 cl tekočine, 0,3 cl polila po krilu.

Vsako jutro je bilo za našo mizo pestro pregovarjanje o vremenu – bo sončno ali deževno in ker se nismo poenotili sem zaključila, da veseli druščini napovem sneg. Snega ni bilo, misel na mraz in sneg sta me vodila k tistemu mehkemu šalu iz kašmirja, tako mamljivo florescentno zelene barve, ampak cena me je odvrnila od nakupa v prenovljeni veleblagovnici “kaufhaus des westens” (KaDeWe). Od leta 2016 dalje je preoblikovanje 90.000 m2 velike zgodovinske stavbe razdrobljeno na štiri kvadrante. Vsak kvadrant z različnimi arhitekturnimi in komercialnimi lastnostmi je namenjen različni publiki. Prvi dokončan ima koncentrično praznino, ki obsega VI. nadstropij in je povezan s tekočimi lesenimi stopnicami. Fascinantno.

Zgodi se nov meglen dan in novo vprašanje in sicer Zoo Berlin ali Muzej fotografije “Berlin, Berlin – 20 let fundacije Helmuta Newtona”. Odločimo se za ogled muzeja oz. fotografskih del  (akti), ki jih je ustvarjal nemško-avstralski fotograf Helmut Newton, rojen leta 1920. Fotograf Helmut Newton je bil opisan kot produktiven, modni fotograf, čigar provokativne, erotično nabite črno-bele fotografije so bile steber revije Voguea in drugih publikacij. Nekaj idej kako bomo tudi mi fotografi ustvarjali po njegovem vzoru smo položili v naše čipe. Že za vogalom muzeja se soočimo s prizori, ki so posledica odvisnost od substanc, in le te piše današnji čas. Nič kaj prijetno za videti, vendar je nekaj kar lahko beleži fotografija. Veliko prijetnejše je bilo fotografirati  priseljenca iz države Sierra Leone (zahodna Afrika), s katerim sem pokramljala o njegovi izkušnji najprej v Italiji, sedaj v Berlinu. Z nasmeškom na obrazu mi je pripravil pravo italijansko pizzo, jaz pa sredi Berlina.

Dan se je poslovil in tako zakril meglico, ki je polnila skrite berlinske trge in ulice z edinstveno arhitekturo in poslikavami.

Tega dne smo se sprehodili po trgu Hackescher Markt v Berlin-Mitte, kjer stoji hiša, v kateri je razstava Anne Frank Zentrum. Dnevnik Ane Frank nas seznanja z njeno življenjsko zgodbo, s časom, v katerem je živela in način za personalizacijo zgodovine holokavsta.  Veliko dogajanja je bilo v mestu, na ulicah, v kavarnah …  in po dnevnem potepu nastopi večerni utrip mesta, ki je imel povsem drugačno vsebino. Berlinske restavracije, lokali in kavarne so blestele, soj sveč in lampijoni so vabili v  njihovo notranjost. Najbolj mikavna je bila medena torta, ampak v tistem večeru me ne

premami nič od naštetega. Šla sem dalje, do tolikokrat opevanih in fotografiranih markantnih Brandenburških vrat. Razmišljam kako ustvariti nočno fotografijo, da bi zajela tudi svetlobo, ki so jo ustvarjali premikajoči avtomobili. Dodatna ovira, poleg pomanjkljivega stojala za foto  kamero so bile še dežne kaplje, ki so rosile leče. Nekaj klikov v moji glavi, Primož mi posodi stojalo za foto kamero, in ta simbol mesta Berlin, izza ovinka fotografiram na svoj način, z mislijo na mir. 

Noč v miniaturni in minimalistični hotelski sobi hitro mine. In tudi to je Berlin. Prebudim se v hladno, sivo jutro. Stopim izpred hotela in zavijem v sosednji lokal, iz katerega prihaja vonj po kavi in sveže pečenih rogljičkih. Vstopim in pred blagajno me pričaka dobrodošlica – “only card”. Takoj mi je bilo jasno, smo že tam, kjer skoraj ni več možnosti plačevati z gotovino. Za našo obloženo mizo sledi kresanje idej in mnenj, kaj kdo želi videti. Naposled jo skupaj mahnemo do Železniške postaje – stavbe iz stekla, jekla in betona. Stavba, ki ponuja v tej nemški prestolnici  arhitekturno svojevrstno atrakcijo. Steklena streha postaje se razteza 321 m v smeri vzhod-zahod in 160 m v smeri sever-jug. Postaja ima pet nadstropij, skupne površine 70.000 m2, od tega  15.000 m2 površin, ki so namenjene trgovski in gostinski dejavnosti . Nekaj časa sem si vzela za to prizorišče, ki je ob podrobnejšem pogledu dogajanja videti kot  presek  mravljišča. Gre za največje železniško križišče v Nemčiji. Na postaji se dnevno ustavi okoli 1000 vlakov in preko 300.000 potnikov.  Vlaki se ustavljajo  v dveh etažah, iz smeri vzhoda in zahoda na najvišji točki, ki je 10 m nad zemljo in iz smeri severa in juga pa v najnižji, 15 m pod zemljo.

V več milijonskem mestu živijo najrazličnejši ljudje,  med temi je veliko migrantov. V otroštvu sem veliko slišala o migracijah, tudi zato, ker je naša družina živela nedaleč od meje z Italijo in ker so moji sorodniki odselili v Kanado, Italijo, Švedsko. Tudi  moja  starša sta prišla iz Hrvaške v Slovenijo, čeprav je bila  leta 1967 to SFRJ in se ni govorilo o migraciji. Ljudje so že v preteklosti hodili v svet iz različnih razlogov, najbolj pogosto pa zaradi tega, ker prevladuje tista misel, da je nekje drugje življenje boljše ali lepše. V Nemčiji se domačini izseljujejo, tujci pa priseljujejo in prebrati število le teh da misliti, kako se populacija spreminja in z njo svet.  Migranti so skoraj že na vsakem našem koraku. V tistem hladnem dopoldnevu, h čemur  je pripomogla  še reka Spree, ki je ena od znamenitosti Berlina, me ob klopci v parku, ki vodi preko mostu do Futurium muzeja (Hiša prihodnosti) prijetno preseneti.  Glas trobente. Ljudje so hodili mimo,  temnopolti glasbenik igra, pogleda ne usmerja ne levo, ne desno. Ni se menil za to, če bo kdo postal ob njem, mu namenil pogled ali kovanec. Prišel je od daleč, migrant je in nekje mora začeti. Kot je kazalo, je njegov začetek igra na instrument.  Dokaj blizu njega sem bila  in prešine me ideja, da bo to dobra portretna fotografija.  Pred njega se postavim in podarim kovanec. Moj pogled proti njemu in njegov, v zahvalo proti meni. V sebi sem začutila globoko spoštovanje do migrantov, kajti ni vsem dano živeti v lastni deželi, v miru. In Berlin je mesto, ki  predstavlja preteklost, sedanjost in prihodnost in če temu pristavim mestno dogajanje je enako pogledu v spiralo življenja.

Vstopim v Hišo prihodnosti, ki ponuja scenarije, interaktivni praktični laboratorij in forum dogodkov, kot prostor dialoga. Obiskovalcev je bilo veliko, med njimi otroki, ker jim je ponujen pogled v svet prihodnosti. Predstavlja izzive prihodnosti in različne gradnike, s katerimi je mogoče oblikovati prihodnost.  Tukaj se združujejo politika, znanost, gospodarstvo in družba, da bi izmenjali ideje o prihodnosti. Kako želimo živeti? Razstava in prostor v zgornjem nadstropju že sedaj razmišlja o futurizmu na temo človeštva, narave in tehnologije  in tako obiskovalcem predstavljajo modele in možnosti ter jih vabijo k razmisleku o kontroverznih idejah o prihodnosti. Rojevajo se vprašanja kakšno bo življenje v prihodnosti, kakšno bo prehranjevanje, oblike energije, zgradbe…. Mesto Berlin je  v meni burilo domišljijo. Tistih nekaj, kar na tla odvrženih biciklov, ki so že odslužili svoje in so še vedno tam, pa nekaj tistih prebivalcev, ki se svetu smejijo, ker so si postregli razne substance in nekaj tistih uglajenih prebivalcev, s sodobnimi slušalkami, telefoni gredo v svojo smer in jim ni mar za to, kar dogaja na ulici.  Toda meni je vsako jutro prineslo nov val energije in navdušenje za zaznavanje uličnega  vrveža, ki skupaj z arhitekturnim prestižem in rumenimi metroji ter tamkajšnjimi prebivalci ustvarja mestni utrip.

Pogledujem  okrog sebe in zaznavam okolico – vsak pešec svojo pot, čistilci ulic in velikih steklenih fasad, starši z otroki, ki hitijo v podzemno, da bodo pravočasno prišli do svojega cilja, trgovci, ki odklepajo vrata lokalov in trgovin. Pri  več trgovskih lokalih zaustavim svoj pogled, saj so me usnjeni čevlji, volnene jope,  modna oblačila črne barve, novoletni okraski v izložbah,  kar vabili v njihovo notranjost. Tino in Primoža so zapeljevale gramofonske plošče in glasba, ki je odmevala na ulico, ker so praznovali Haloween in sta se nekoliko upirala vrnitvi v hotelske sobe. Popolnoma sem jih razumela, v hotelski sobi ni bilo dovolj prostora za počitek, kaj šele za ples, tega sta si moja sopotnika privoščila na Aleksander platzu, medtem ko sem jaz lovila v objektiv pod največjo uro  mlajšega glasbenika, ki je igral na violino.

Berlin je meka urbane umetnosti. Pet najbolj znamenitih berlinskih muzejev (Stari muzej, Novi muzej, Stara narodna galerija, Bodejev muzej in Pergamonski muzej, v katerih so zbirke slik, antičnih ter srednjeveških predmetov, skozi katere je možno   spoznati  življenje v času razdeljenega Berlina),  ki so  razvrščeni na muzejskem otoku (Museumsinsel) na reki Spree in so  pod Unescovo zaščito si nisem ogledala. Razlog za ponovno vrnitev v Berlin.   

V bližini  East Side Galery se nahaja  nekdanji mejni most Oberbaumbrücke. Sedaj ni več mejni, je pa most Oberbaum dvonadstropni, in  prečka  reko Spree in tako povezuje Friedrichshain in Kreuzberg, nekdanji okrožji, ki ju je razdelil Berlinski zid. Tudi ta most je postal pomemben simbol enotnosti Berlina.  Nekaj zgodovine za lažjo predstavo mostu – stolpi so temeljili na opečnato gotski Mitteltorturm v Prenzlauu.   Most je  bil zgrajen na nekdanji meji občinskega območja s podeželjem, kjer je bil leta 1732 zgrajen trošarinski zid. V sklopu zidu je bil zgrajen lesen dvižni most, ki je služil kot vrata v mesto. Ime Oberbaumbrücke izhaja iz težkega drevesnega debla, pokritega s kovinskimi konicami, ki so ga uporabljali kot zagon za zaporo reke ponoči, da bi preprečili tihotapljenje. (Baum v nemščini pomeni ‘drevo’ ali ‘lesen tram’ ime  pomeni “gornji drevesni most” na zahodnem koncu meja sodobnega mesta je bila še ena pregrada z drevesnimi debli, blizu sedanje ulice “drevesna ulica”. Do leta 1879 je bil leseni most močno spremenjen. S 154 m je bil najdaljši v Berlinu, vendar ni bil več primeren za količino prometa, ki ga je prečkal. Začeli so se pripravljati načrti za novo kamnito gradnjo. Podjetje,  ki je načrtovalo gradnjo berlinske podzemne železnice, je vztrajalo pri kombiniranem prehodu za cestna vozila, pešce in novi železniški progi. Novi most so odprli leta 1896 po dveh letih gradnje, pravočasno za Berlinsko obrtno razstavo. Arhitekt in vladni uradnik Otto Stahn (1859–1930) ga je zasnoval v slogu severnonemške opečne gotike mestnih vrat s številnimi okrasnimi elementi, kot so šilasti loki, križni oboki in grbi. Dva stolpa sta bila navdihnjena pri Srednjem vratnem stolpu (Mitteltorturm) v mestu Prenzlau v severnem Brandenburgu. Čeprav zgolj kozmetični, so služili kot opomnik, da so bila to mesto nekoč berlinska rečna vrata. Leta 1902 je bil odprt prvi segment podzemne železnice. Njeno prvo potovanje, na katerem je bilo 19 potnikov, je potekalo od Stralauer Tor, na vzhodnem koncu mostu, do Potsdamer Platza. Stralauer Tor so bila razstavljena, potem ko so bila poškodovana v zračnem napadu leta 1945, vendar je še vedno mogoče videti njene štiri podporne stebre, obložene s peščenjakom. Berlin je leta 1920 prevzel več drugih občin, in takrat je most Oberbaum postal križišče med novima okrožjema Friedrichshain in Kreuzberg. Aprila 1945 je Wehrmacht razstrelil srednji del mostu, da bi Rdeči armadi preprečil prehod. Po koncu vojne je bil Berlin razdeljen na štiri sektorje. Most Oberbaum je prečkal ameriški in sovjetski sektor. Do sredine 1950-ih so po mostu lahko brez težav prečkali pešci, motorna vozila in mestni tramvaj. Nedvomno ne moremo mimo enega najbolj pomembnih dogodkov v svetovni zgodovini, padca berlinskega zidu, ki je padel 9. novembra 1989 ter po več kot 28. letih simbolno oznanil padec železne zavese in razpad komunističnih režimov v državah vzhodnega bloka in zabavo, različnih odprtih sejmov s kulinariko, nekaj največjih njegovih znamenitosti.n

In tudi mi v jesenskem času nikakor nismo mogli mimo East Side Galery – največje galerije na prostem na svetu, ki s svojimi 1,3 km dolžine predstavlja spomenik svobode na ostankih berlinskega zidu in se nahaja v ulici Mühlenstrasse. Privilegirani smo bili, saj smo bili med tistimi 80.000 obiskovalci na leto, ki si želi videti ta spomenik in poslikave na njem. Poslikave na zid je poslikalo  več kot sto umetnikov iz celega sveta. Za mnoge obiskovalce je najslavnejša slika na zidu, tista, ki predstavlja nekdanjega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva in nemškega voditelja Ericha Honeckerja, ki sta se  poljubila.   Ljubezen nima meja, berlinski zid, nekoč dolg 155 km je predstavljal mejo. Vzhodna Nemčija je začela s postavitvijo meje med Zahodnim Berlinom avgusta 1961. Najprej so namestili bodečo žico, nato ograjo, leta 1965 pa so zgradili betonski zid, ki ga je leta 1974 nadomestil še višji in debelejši zid, ki je grenil življenje Berličanom dolgih 28 let, pa tudi večini preostalega sveta. Padec berlinskega zidu se je zgodil 9. novembra 1989 – prelomnica in neko novejše obdobje nemške zgodovine.    Pritegnila me je druga slika na ostankih berlinskega zidu, ki prikazuje le glavo Andreja Saharova.  Kdo je bil Andrej Saharov?  Med znane osebnosti iz zadnjega časa sodi zagotovo tudi ruski fizik Andrej Dimitrijevič Saharov, veliki raziskovalec in vztrajni borec za človeške pravice in politično svobodo. Poznan je po njegovem zavzemanju za človeške pravice v nekdanji Sovjetski zvezi. Bil je dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1975,  in znan je kot izumitelj prve sovjetske vodikove bombe.

East Side Galery – presunljivo, pa ne zgolj galerija, poslikave, temveč  incident, ki se mi je zgodil. V tej ulici je veliko turistov in povsem sem spregledala, da temnopolto dekle, ki sem jo ujela v objektiv je posvojen otrok. Premamil me je njen nasmeh in nič hudega sluteča se pred menoj postavi majhna ženska, očitno je bilo, da je to njena mama nemškega porekla in deležna sem bila verbalnega napada. In le nekaj trenutkov za tem incidentom, ko se odločimo za obisk indijske restavracije v tej ulici, me Indijec dobrosrčno najprej ogovori naj ga fotografiram.  Vse to in veliko več od tega je Berlin – meka urbane umetnosti in vedeti bi morala, da Berlin nima zgolj priseljencev, umetnike, gospodarstvenike itd…, temveč tudi družine s posvojenimi otroki iz drugih kontinentov in drugačen režim, kot sem ga navajena v Sloveniji.

V teh nekaj dneh potepa po Berlinu so bila drevesa tista, ki so bile znanilke, da letni čas prehaja v zimo in mi bomo morali nazaj domov. Visoka bukova drevesa z golimi vejami so   se dvigala v nebo, vendar tla so bila rumena, saj jih je prekrilo odpadlo listje. Prava fotografska poslastica za ulične fotografije, vendar mikal nas je Sony center, ki se nahaja na Potstdamer Plazu. Središče na Potsdamer Platzu izstopa s svojo edinstveno arhitekturo.  V ansamblu sedmih posameznih impozantnih stavb so kino, muzej, restavracije, pisarne, banke in stanovanja. V sklopu tega se nahaja Muzej filma in fotografije in v njem obiskovalci najdejo pomembne zbirke filmske in televizijske zgodovine. Redno potekajo retrospektive Berlina, osebne razstave, branja in drugi dogodki. Vse se vrti okoli teme filma v kinu Arsenal, ki se posveča oživljanju mednarodne filmske kulture. Časa, da bi si vse ogledali ni bilo več veliko.  Fotograf ne more zgrešiti pogleda na stolp Kollhoff, ki  je 103 m najvišja stavba na Potsdamer Platzu in del osupljive arhitekturne celote. V objektiv pa smo fotografi zajeli najmarkantnejši element arhitekturnega ansambla na Potsdamer Platzu in to je  67 m visoka strešna konstrukcija iz tkaninskih plošč, ki se kot šotorska streha razteza čez sredino osrednjega dela. Posamezne plošče so z veznimi palicami pritrjene na jekleni obroč, ki se naslanja na okoliške zgradbe. Druga osupljiva posebnost je stekleni nebotičnik, ki je s 103 m najvišja stavba na Potsdamer Platzu.

V tistem tednu, ko smo se potepali po berlinskih ulicah ni bilo v koncertni dvorani (sodobni amfiteater) Tantadrom nobene razstave, koncerta, kongresa, sejemske stojnice,  modnih revij, podelitev nagrad, TV snemanj ali drugih sejmov, ki bi jih lahko obiskali. Hitro premikajoči črni oblaki in nekaj vran ter štrleča platna sodobnega amfiteatra so  nam dopustili ustvarjanje fotografskih posnetkov le zunanjosti  stavbe.  Arhitekturni vrhunec stavbe ustvarja strop, ki je zgodovinsko temeljil na cirkuškem šotoru, ki se v središču arene dviga do višine 30 m.

Halloween pred odhodom domov. Noč čarovnic v mestnem središču smo doživljali kot neko mešanico vsiljenega praznovanja lokalnih običajev in običaji,  prineeni  od drugod.  Nekatere ulične predele je osvetljevala rdeča svetloba in nad vrati lokalov in restavracij  so visele mreže, v katero so bile ujete čarovnice. V tisti poltemi je zgledovalo da se v notranjosti lokalov dogaja nekaj grozljivega,  dejansko je bilo  vse skupaj prikupno, razen v nekem »rock« lokalu, kjer se je po prostoru širil gost cigaretni dim. Praznovanje ni bilo bučno,  mlade čarovnice so bile v zaključenih družbah in po 22. uri  ulice  prazne. Noč čarovnic smo zaključili pred nočjo, naročili smo taksi in črta v hotel, kajti v naslednjem dnevu nas je čakalo letalo in polet proti domu.

Berlin v spirali življenja – misleci so svet ponazorili  v obliki kroga. Nisem mislec, sem strastna popotnica, fotografinja in potopisna pripovedovalka, in videnemu  in doživetemu  bom pristavila svoje občutke in  to ponazorila  v obliki svojega kroga. Zgodba z Berlinom se ne zaključi, krog se vrti dalje, je brezčasen -smrt (spomin na holokavst) rodi novo življenje…se vrti in tako znova  življenje premaga smrt.  Pike (krogi) so me spremljali za vsakim vogalom, kot dodana vrednost k sakralnim objektom, stenam, tlom ali preprostemu posedanju v kava baru za okroglo mizo. V izložbah so bile na okroglih krožnikih položene  medene okrogle torte in so me miselno vodile v krog.  Zgodba se počasi  vrti in v krogu je Hiša prihodnosti, …. misli zdaj tečejo po stopnicah v laboratorij, potem v prvo nadstropje do robota z okroglo glavo. Povsod v gibanju neustavljivi krogi, kot bi mi govorili pri stelah o smrti, potem pri ostanku berlinskega zidu o vstaji  novega življenja ali pri srečevanju s priseljenci, s katerimi se rojeva nova kultura. Impozantni so bili ti občutki in v meni so prebujali   resničnost in obenem zaznavali mestni utrip, ponekod harmonijo  življenja. Te pike (krogi) in stele so me vračali  v preteklost, počasni sunki  v levo in desno  pri pogledovanju in fotografiranju  na  arhitekturne presežke in umetnostne stvaritve so narekovali sedanjost. Notranja  sila me je potiskala v smer, kjer že nastaja prihodnost – poslikane stene, poslikani ljudje, roboti.  Skupek vsega doživetega v Berlinu buri mojo domišljijo  in polzim z mislimi  v spiralo življenja . Tu pa tam me zmrazi po vsem telesu, zato si privoščim  ameriško kavo z nekaj kapljami mleka, rezino medene torte.   Berlin me ni pustil ravnodušno, vtis je bil močan.  Ob prihodu domov se večkrat zazrem v luno ali druge planete, ki krožijo okrog sonca. Zavem se, da je ta simbolika kroga – ciklus, ki predstavljata svetlobo, temo, večnost, četudi je življenje posameznika minljivo, v  vsej nepopolnosti popolno in celovito.