Živa Agrež je po diplomi iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine delala kot novinarka na radiu Ljubljana, pri časopisu Delo in reviji Jana. Po upokojitvi leta 2004 se je posvetila slikanju.

Pri njeni slikarski poti in razvoju ji s svojim znanjem pomagajo slikarki Nuša Lapajne in Sladjana Mitrović (Zasebna šola risanja in slikanja “Likovni atelje”) ter slikarja Janez Zalaznik (mentor Likovnega društva Senožeti) in Miran Erič (Skupina Želve Univerze za 3 življensko obdobje Ljubljana), občasno pa obišče tudi druge delavnice in tečaje, kjer sta jo s svojim znanjem bogatila tudi slikarja Boštjan Plesničar in Tone Rački. Sama se pogosto loti tudi študija znanih svetovnih mojstrov, da bi iz tega izluščila tista znanja, ki jih potrebuje za svoje ustvarjalno delo.

Živa Agrež je danes slikarka.

Z leti slikarskega izobraževanja je izostrila svoj občutek in ugotovila, da jo najbolj veseli slikanje pokrajine. Pokrajine se loteva v vseh letnih časih, posebej pa se posveča svetlobi, jutranji, večerni ter tisti dramatični, ki se zgodi pred, med in po nevihtah.

Najraje slika z akrilom na platno, vendar ji tudi drugi materiali niso tuji. Zadnja leta slika predvsem v tehniki nanašanja barve z lopaticami, ki njenemu slikarskemu izrazu in karakterju veliko bolj ustreza kot čopič. Tako bolje dosega vsa ekspresivna doživetja motivov, ki se jih loteva.

Njen slikarski opus šteje več kot sto platen. Do aprila 2014 je imela 20 samostojnih razstav, sodelovala pa je na 30 skupinskih razstavah. Skupaj z drugimi slovenskimi slikarji (npr. Petra Varl, Bogdan Borčič, Marko Kovačič …) je sodelovala tudi pri projektu “Show your hope” nizozemskega slikarja Martina Voorbija, ki že deset let v različnih delih sveta vabi k sodelovanju slikarje, doslej jih je sodelovalo že preko 800, da prispevajo svoje delo na temo “Pokaži svoje upanje” (http://www.80vragen.dse.nl/). Aktivna je tudi na spletnem omrežju, kjer je ustvarila svojo spletno galerijo (agrezziva.blogspot.com/).

Sama o sebi pripoveduje: ”Ko slikam poustvarjam svoje doživetje! Ustvarjanje je zame obsedenost. Obsedenost z motivom, barvami, z vzdušjem, s svetlobo in seveda z naravo, ki jo občudujem. Ko me pretrese nek prizor, njegova kompozicija, barve in luč v kateri se v določenem trenutku pokaže, ga – če le imam možnost – fotografiram. Od tedaj je to doživetje spravljeno nekje v meni kot žareča krogla, dokler ne dozori v silno željo, da bi ga prenesla na platno. Slike, ki jih imam najraje so nastale iz občutenja motiva – ne iz čustva! -, ki je preraslo v obsedenost z motivom in seveda s pomočjo poznavanja likovnih pravil, ki so se med ustvarjanjem prižigale kot drobne lučke in sem jih upoštevale ali pa tudi ne. Toda nekaj drži kot pribito: če ni te obsedenosti, te posebne sile s katero segam po barvah, zagotovo ni dobre slike”

Z njo se je mogoče povsem strinjati, le besedo obsedenost, ki ne zveni prav optimistično in navaja na pomislek o motnji bi bilo potrebno zamenjati, morda z nekaterimi drugimi opisi stanja v katerem ustvarja. Na misel pridejo izrazi kot so zanos, žar, neomejena in iskrena ljubezen do slikanja, srčnost, vzhičenost in podobni.

O tem najbolje pripovedujejo njene slike. Te so barvite, svetle, optimistične, radostne, polne energije, svobodne in prežete s čustvi. Motive v naravi, ki jo vznemirijo, pogosto stilizira, saj je tak način slikanja njeni hitri slikarski potezi zelo blizu. Z lopaticami, ki ji omogočajo njej prirojeno energično potezo, skuša na platno prenesti bistvo motiva, s tem pristopom pa se izogne podrobnostim iz motiva, ki ne sodijo v njen slikarski izraz. Tudi ko se ustvarjanja loti s čopičem iz slik izstopajo energične poteze in gosti nanosi barve. Željene učinke največkrat dosega zvečplastnimi nanosi barve na barvo, ki se na slikah stopnjujejo in učinkujejo kot relief. Vendar ji ni tuje tudi slikanje s prosojnim plastenjem barve, najpogosteje takrat, ko ustvarja paleto odtenkov znotraj ene same barve. Njene slikah so prežete z občutljivostjo za svetlobo in barve izbranega trenutka.

Kljub temu, da ostajajo motivi (bodisi pokrajine, tihožitja ali figure) na njenih slikah vedno prepoznavni in jih z naslovom slike tudi krajevno, osebno ali predmetno opiše, jih od realnega vsakič odpeljejo energično položene barve in dramatična svetloba samo njej lastnega doživetja. V tem doživljanju se impresivnost motiva in zanos ter vzhičenost Žive Agrež harmonično uskladita in zlijeta v novo izrazito značilno in avtorsko prepoznavno podobo s, zelo pogosto, surealističnim pridihom.

Miran Erič, akademski slikar