Izolanka Sanja Tošić je umetnica, ki jo lahko umestimo v mlado generacijo sodobnih tvorcev obalne likovnosti. Gre za mlado avtorico, diplomirano profesorico likovne umetnosti, ki je pozornost vzbudila predvsem zato, ker se podaja na pot likovne ustvarjalnosti na svojstveno zanimiv način. To pomeni, da se ob njenih podobah, ki so razstavljene na impozantnih formatih, najprej sprašujemo o njihovem tehničnem poreklu.

”Za sodobne vizualne prakse je značilno, da se razvijajo hitreje, kot njihove teorije, saj jih naprej poganja dnevni razvoj novih orodij, medijev in komuniciranja, ki mladim avtorjem širijo likovno polje. Za poglabljanje pa se zdi, kakor da zmanjkuje časa. Avtorji, ki so odraščali ob novih medijih, ne čutijo med starim in novim tolikšnega razkola, kot starejši, a le najbolj spretni znajo med tema poloma vizualno-likovne resničnosti izoblikovati smiselno sintezo. Mednje nedvomno sodi Sanja Tošić.

SANJA TOŠIĆ je že v času študija ob rednem programu tradicionalnih ateljejskih disciplin na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani začutila potrebo po povezovanju s fotografskim medijem, ki ga v svoja likovna razmišljanja vključuje kot registracijsko točko lastnih generiranih podob. Sprva so bili to čudoviti barvni stolpi, gobe ali drugim organskim formam podobne tvorbe, ki so z doziranjem barv, čaranjem ritma in spretnim uvajanjem svetlobnih virov rezultirale kot popolne iluzionistične podobe iz drugih svetov. Pojem generirane podobe uporabljam za razlikovanje od oblikovanih, kjer avtor določa barve in oblike, pri generiranih pa zažene proces, ki ga v želenem trenutku ustavi, registrira v foto-podobi. Metoda generirane slike, risbe je na delu od začetka likovnega eksperimentiranja z računalniki, generiranja z matematičnimi algoritmi. Pri Tošićevi pa je v ospredju prizadevanje, kako spoznati in obvladati vse lastnosti barv, tekočin, opreme in orodja, da se bodo njeni alkimistični poskusi izšli v najčistejši likovni senzaciji.

Od zadnjih barvnih, svetlobnih skulptur je prešla avtorica na bolj poploščene podobe, kar jo izdaja kot poznavalko likovno-teoretskih zakonitosti likovnih izrazil. Barva in ploskev sta sinonima; barva najčisteje žari, kadar je podana na popolnoma ploskovit način, kjer je ne umažejo postopki prostorske modelacije. Tako so avtoričina zadnja dela sicer podobna razstavi razrezanih in zbrušenih mineralov, a jih fluidnost medija takoj odlepi od materialne trdnosti. Morda se je še najbolj približala jedru svojih raziskav z videoinstalacijo, kjer s projekcijo obarvane svetlobe razkrije postopnost in dinamiko nastajanja njenih specifičnih svetlobnih svetov. Dela povsem sovpadajo s paradigmo časa po moderni, ko je to »svet, ki sveti, pa nima oprijemljive podobe«. Kritično stanje ki se ga zavedamo, a v njem vseeno radostno uživamo. Bogastvo barv tega sveta nas opozarja, da res živimo v bogatem času, ki pa je zanj značilno, da se prav rad odreče vsakršnemu resnemu naporu, da bi iz kvantitet, ki so na razpolago, izoblikoval kvalitete, oblike višjega reda.

Pritisk v to smer; oblikovati in ne se prepustiti teku stvari, je tisti kreativni apel, ki ga Tošićeva naslavlja na gledalca in vzpostavi pogoje, da bi se čudovite barvne senzacije z očesne mrežnice preselile v procesiranje v globljih strukturah našega zaznavnega aparata in kot nagrado za prizadevanje izluščila jasno likovno misel. Čeprav generiranje podob temelji na naravnih zakonih, lastnostih snovi, tekočin, gostot, viskoznosti, …, takih podob v naravi pač ne bomo našli. Torej ne gre za naravo, ujeto pri delu, marveč za »drugo naravo«, kjer oblikotvorne procese usmerja likovna zavest z inteligentno, nenasilno, sodelovalno in radovedno raziskujočo zavzetostjo.”

prof. mag. Črtomir Frelih