Elvis je mojster kitare, ki s strunami pripoveduje nežne in osebne zgodbe srca. Je pretanjen slikar čudovitih zvočnih pokrajin, ki poslušalca kot film ponesejo v čustven svet spominov. Kot samouk ima edinstven slog, ki se upira predalčkanju. Njegova avtorska glasba je čuteča, nežna, sproščena in brezčasna. Je bogata, instrumentalna, kompleksno ornamentirana, a vedno zaigrana s filigransko natančnostjo in brez improvizacije. Poslušalec ima, če zapre oči, občutek, da kitara igra sama. Ali, da igrata dve.

Elvis Šahbaz je bil rojen materi v najstniških letih nekega aprilskega popoldneva leta 1969 v Banja Luki, BiH. Toda kje in kako se je rodila njegova glasba je veliko težje opredeljiv podatek. Gre za ognjevito mešanico tehničnih spretnosti in čutnosti na najlonskih strunah klasične kitare, s priokusi, ki sežejo vse od flamenka do jazz-a prek sanjavih new age prizvokov, za katero sam Elvis namigne, da je začela nastajati sočasno z njegovo ljubeznijo do glasbe še v obdobju otroštva, ko je 7 let živel v Salzburgu, v Avstriji, skupaj z mamo, ki je v dijaškem domu skrbela za študente svetovno priznanega Mozarteum-a. Vonj po smolah, voskih in lesu, ki je ovijal delavnice in trgovine z glasbili mojstrov na ulici, kjer je preživljal večino svojega dneva, se je že takrat zapečatil v njegove nosnice ter tako za vedno očaral njegovo tedaj že nastajajočo glasbeno dušo. A vendar, čarom sveta klasične glasbe navkljub, se mu je formalna »klasična« glasbena izobrazba nekako izmikala, saj ga, ob prihodu v njegovo sedanje mesto, Izola, na jadranski obali, lokalna glasbena šola ni želela sprejeti med učence kitare, zato so ga najprej preusmerili na učenje trobente, nato pa odslovili češ, da »nima posluha«. Pri rosnih desetih letih se Elvis k sreči ni pustil odvrniti in se je držal svoje poti, oziroma svoje kitare ter tako z vsakodnevnimi vajami in muziciranjem nadaljeval vse do današnjega dne.

Predvajamo tudi preko FB strani: Občina Izola, Art kino Odeon Izola, Kulturni dom Izola, Studio Parametrik