Suspiria

O filmu
Pod sijoče površje slovite berlinske plesne akademije se zgrinjajo mračne sile. Pogoltnile bodo vse, od zlobne ravnateljice Madame Blanc do mlade ambiciozne plesalke Suzy Bannion in žalujočega psihoterapevta. Nekateri bodo podlegli nočni mori. Drugi se bodo končno zbudili.

Režiser Luca Guadagnino (Pokliči me po svojem imenu) postavi dogajanje težko pričakovanega rimejka vrhovne klasike italijanskega gialla v Berlin leta 1977. V najbolj burno leto Frakcije rdeče armade in hkrati leto premiernega predvajanja Suspirie Daria Argenta.

Kritike:
»Suspiria Luce Guadagnina, ki bo bržkone postala najbolj razdvajajoč film, odkar je Mati! prejšnjo jesen razpolovila publiko na očarane in tiste v zadregi, je hladna in surova seansa izganjanja vseh hudičev 20. stoletja, ki le niso tako mrtvi, kot smo morda upali. Čeprav je posneta po scenariju Argentove giallo klasike, je Guadagninova radikalna nova različica prej kot rimejk izvirnika njegova odtujena sestra. /…/ Tokratna Suspiria, ki je prav toliko mračna in neusmiljena, kolikor je bil Argentov film ekstatičen in pisan, ponuja kompleksnejšo in bolj eksplicitno interpretacijo iste nočne more; na plan privleče vse latentne strahove prvotne zgodbe kot nekdo, ki si odlušči krasto in nato z nelagodno mešanico groze in naslade opazuje, kako se iz rane cedi gnoj in vse postaja grozovito dobesedno.«
– David Ehrlich, IndieWire

»/…/ želim si, da bi več režiserk snemalo takšne filme na takšnem nivoju, zgodbe, ki presegajo preprosto emancipacijo in podeljevanje glasu ženskam ter resnično živijo v tistem kaotičnem, dvoumnem, neurejenem in biološkem univerzumu, ki bi moral biti antiteza patriarhalnemu filmu. Suspiria me je večkrat spomnila na film Ona Paula Verhoevena, enega najboljših, najbolj psihološko kompleksnih in brezkompromisnih filmov o spolnem nasilju v zadnjih letih – in še enega, ki ga je režiral moški. Tako kot v Verhoevenovem filmu so tudi v Suspirii vsi sklepi, do katerih pridemo, neprijetni. In želim si, da bi več žensk snemalo zgodbe o ženskah, ki bi si drznile biti tako nelagodne.«
– Emily Joshida, Vulture