Ljubiteljski fotograf, posvojeni Izolan, Marko Ferjančič v sebi nosi tudi ljubezen do morja. V njegovi razstavi Odsotnost podpore se odražata pogum in zavest o svobodi.

Vinski pokrovitelj otvoritve je Vinogradništvo Korenika & Moškon.

Razstava bo na ogled ves mesec.

Vabljeni, vstopnine ni!

O razstavi

Po eni strani pastelna melanholija, ki jo zajame prvi del naslova, otožnost, “BLUE”, podpre jo difuzna oblačna svetloba, odsotnost sonca in rezkih senc, po drugi strani pa radikalna soočanja in prepletanja bivanjskih možnosti, katere simbolno povzemajo uporabljeni elementi in čas. Nestabilnost in neobstojnost vodnega napram trdnosti kamna in kovine, gibanje napram obstanku.

“ODSOTNOST PODPORE” ni ustavljen trenutek in analiza obstoječih odnosov, ampak je prej želja in intencionalnost, smer. Ni samopomilovanje, ampak pogum in zavest o svobodi. Trdna so tla, kamen in kovinska vodila, ampak intenca je onkraj forme, onkraj vidnega, onkraj obzorja.

Postavitev petnajstih fotografij ni naključna, s postavitvijo v The Parterre se najprej prikaže The Old Dyke kot gledališka zavesa, ki s svojo statičnostjo preči seganje pogledu izza. Ko je ta odgrnjena, se začne ponujanje alternative, vabilo, dialog, nasprotovanja in sporazumi, pregrade in odpiranja. Pot do obzorja in čez, ponujenega na predzadnji fotografiji, navidezno prečijo jeklene horizontale, opora se v zasuku pogleda ali iz drugega zornega kota pokaže kot ovira. Zadnja fotografija ustavi pogled na razmajanem končnem delu vodila in prinese še nujno spoznanje o nestabilnosti vseh konstruktov in njihovih podpor ter s tem olajša odločitev.

To torej ni nereflektirani pobeg niti tavanje v neznano: narativni elementi so maloštevilni, izbrani, forma je zapopadena, povzeta in dojeta, tu in sedaj je izčiščen, abstrahiran do bistva, paralele so v izčiščenosti in stabilnosti minimalističnih kompozicij. Jasno je, da avtor ve, “kako stvari stojijo” in tudi kaj zapušča ob pričakovanem prestopu v to neomejujočo amorfnost kot svobodo možnosti, ki pa je hkrati seveda tudi pričakovana dezintegracija telesa, smrt kot resnica bivanja in prehod v novo, za zdaj še nedojemljivo in brezoblično.

Anton Okički, fotograf

O avtorju

Marko Ferjančič se je rodil leta 1965 v Kopru. Odraščal je v Portorožu, večinoma pri noni, osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Piranu kjer je kasneje tudi živel. Leta 2009 se je z družino preselil v Izolo ter končno našel svoj pravi dom.

S fotografijo se je začel ukvarjati leta 2011. Osnovnih veščin fotografiranja ga je naučil dolgoletni prijatelj in ljubiteljski fotograf Joey Palakovič, ki mu je tudi podaril prvi digitalni fotoaparat. Počasi je fotografiranje postalo najljubše delo v prostem času, trenutek razmišljanja in pot k iskanju notranjega miru.

Najraje fotografira ob večernih urah, ob morju. ”Ljubezen do morja je verjetno nekaj kar nosim v sebi še iz časov, ko sem se ukvarjal z jadranjem. Sodelovanje vetra in valov mi tudi danes pomaga pri izbiri trenutka in motiva fotografiranja, sicer pa se prepuščam čustvom, nedoumljivemu,” pravi.

Je na začetkih svoje fotografske poti in še ne ve, kam ga bo fotografija odpeljala, želi se učiti, raziskati nove tehnike in možnosti izražanja. Biti to, kar je. Biti svoboden.