Priljubljena pravljica o muci, ki nerednim otrokom odnese copate. Otroci sklenejo poiskati mucin dom in svoje copatke. V gozdu pa srečajo mnogo živali, ki muco tudi poznajo. S skupnimi močmi najdejo njeno hišico. Kdo ve, ali bo muca otrokom vrnila njihove copatke …?

Muca copatarica praznuje 60 let in je danes enako živa kot takrat. Nič ni videti osivela, še vedno živi sredi gozda, v beli hišici z rdečo streho, z okni, polnimi rož, in napisom na vratih: Muca copatarica. Najbolj nerednim (malim in, zagotavljam, tudi velikim) še vedno odnaša copate, le sneži vse po redkeje. In morda prav zato še ni sešila vsakemu takih copat, kot si jih najbolj želi.

…”Muca copatarica, ki je do danes izšla že v 160.000 izvodih in je bila prodana še v Hrvaško, Črno goro, Romunijo in Veliko Britanijo (v slednjo kot del učbenika), je bila v opusu Ele Peroci, otroške pisateljice, katere otroštvo je minilo brez pravljic, precej edinstvena, je povedala v intervju za Teleks leta 1983. “Moram se smejati, ker ima edina nekoliko drugačno pot. To je edina pravljica, ki sem jo prej povedala, kot napisala, pri tem pa se sploh nisem zavedala, kaj sem povedala. V treh kosih sem jo bila tako rekoč prisiljena povedati. Izsilila mi jo je starejša hči, ko je bila stara tri leta. Mlajša je bila v vozičku. Bile smo na sprehodu in za starejšo je bilo najprej to imenitno, da poriva vozek, pa si je kmalu premislila, češ, sama moram hoditi, tale se pa lepo vozi. Usedla se je na tla in zahtevala, da naj ji kaj lepega povem. Kaj naj ji povem? Začela sem o kaj vem kateri muci, ki je v treh dneh, ko so se taki sprehodi nadaljevali, dobila zaokroženo podobo. Nanjo pozneje sploh nisem več mislila, sem jo pač že povedala. Lepega dne, ko je Zima Vrščaj v uredništvu Cicibana želela od mene zgodbo za novo številko, sem najprej rekla, da to pot nimam ničesar. Nisem pa je mogla pustiti na cedilu in mi je, ne vem odkod, zamijavkala tista že pozabljena muca. In zakaj se moram še posebej smejati? Ker nisem prvotno čisto nič mislila na copate. Zgodbo sem oddala in po vseh vrtcih ima že ne vem koliko časa vzgojno funkcijo.”

Muca copatarica je imela v času, ko je nastala, gotovo izrazitejši vzgojni pomen, spodbujala je in sporočala, kako pomembno je imeti vsakdanji ritem, rituale pospravljanja, poudarja urednica otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan. »Še ko so bile moje nečakinje majhne, se mi je zdela kar malce preveč vzgojna in stroga, če jo primerjamo s katerim drugim besedilom Ele Peroci. Oboževala sem zgodbe v knjigi Pravljice za lahko noč in Moj dežnik je lahko balon. Toda ko zdaj znova in znova prebiram Muco copatarico, se mi zdi še posebej dragocena tudi za današnje otroke. Ne samo, da je današnji svet zanje zelo kaotičen in neurejen, temveč so otroci v našem zahodnem svetu postavljeni na piedestal, ki jih odrešuje vseh obveznosti, ne nazadnje tudi pospravljanja copat. Ta zgodba sporoča, naj vsak prispeva po svojih močeh, in kar je prav tako zelo pomembno, da smo si v drobnih napakah zelo podobni,« izpostavlja vrline, ki jih premore kakovostna literatura. Ta pa še kako pomembno vpliva na odraščanje in odnos do sveta, nas uči, kako biti razumen, sočuten, strpen in odprt človek do vsega, kar nas obkroža, še dodaja..”… časopis DELO, Saša Bojc, 2017

Produkcija: Lutkovno gledališče Fru-fru

Org.: CKŠP Izola / CCSM Isola

Vstopnina: 5,00 eur